Marš ob žici
Otroci bodo tudi tokrat pohajali po poti spominov, pa čeprav njihovi spomini ne sežejo prav daleč. »Gremo na pohod,« mi pravi naš vrtičkar. In tukaj se njegova zaznava pohoda konča. Vzgojiteljica je naročila sok naj se dobro obujejo in prinesejo s seboj sok in nekaj za okrepitev. »Lepo bo!«
Ne dvomim, da bi ne bilo. Lepo bi bilo tudi, če bi otroke iz vrtca peljali pokazat bližnjo cerkev, kjer se skrivajo največji kulturni zakladi v našem okolju, a to nikomur ne pade na pamet. Jasno, saj je Cerkev ločena od države. A vendar je Pot ob žici tudi kulturni spomenik in nikomur se ne zdi sporno, da tja vodijo tudi malčke…
Res je tragično, da je bila Ljubljana več kot tri leta za bodečo žico. Pravijo, da je bila največje koncentracijsko taborišče. Ste se kdaj vprašali, kaj je Ljubljana storila, da je postala »Mesto heroj«?
Že do Marijinega vnebovzetja 1941 je na pobudo Edvarda Kardelja delovala Varnostno obveščevalna služba (VOS). Organiziranje te službe je bilo zaupano Francu Ravbarju – Vitezu in Zdenki Kidrič – Marjeti. VOS se je postavila predvsem proti »denunciantom«, »izdajalcem« in »petokolonašem« (izraz peta kolona se prvič pojavi v Slovenskem poročevalcu 8. novembra 1941). Tako je v času od jeseni 1941 do 1. maja 1942 v Ljubljani izvršenih 65 likvidacij, kot pravi poročilo glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet namenjeno vrhovnemu štabu. V poročilu najdemo tudi nekatera imena umorjenih Slovencev. Na svoje politične nasprotnike so največkrat streljali, nekoga pa so v veži Kolizeja celo zadavili. Točno število žrtev ni znano…
Je torej čudno, da so Italijani februarja 1942 začeli s postavljanjem žične ograje okoli Ljubljane? Število VOS-ovcev v Ljubljani je zaradi tega ukrepa iz 50 (marca 1942) padlo na 7 (septembra 1942). Likvidacije pa so se nadaljevale. Ljubljana je bila takrat mesto terorja.
Prvi komandant VOS v Ljubljani je bil Franc Ravbar – Vitez, od decembra 1941 dr. Marijan Dermastia – Urban, od aprila 1942 do maja 1943 pa Edo Brajnik – Štefan. Najožji sodelavci so bili Zvonimir Runko – Pavle (po njem se je imenovala OŠ v Šiški), Štefan Babnik, Franc Stadler – Pepe, Majda Peruzzi – Urška in Milan Pogačnik – Tomaž.
V prvih letih po vojni so nekateri člani VOS-a zapisali spomine na akcije, v katerih so sodelovali. Ti zapisi se nahajajo v arhivu VOS. Marsikaj pa je ostalo samo v ustnem izročilu ali bilo zamolčano. Pa preberimo kaj so zapisali o umoru Brede Hvale, ki je bila umorjena 5. aprila 1942. Komunisti so Hvaletovi očitali predvsem intimna druženja z Italijani in nekaj manjših prekrškov, ki za prizadete niso imeli večjih posledic. Na italijanskega oficirja, ki je bil v času umora v njeni družbi, so streljali le zato, ker je ta izvlekel pištolo, sicer pa ni bil tarča. Poročilo o dogodku je po vojni napisal Ladislav Vidrajs – Pezdorko. Pravi takole: »Na velikonočno nedeljo meseca aprila 1942 je dobila naša grupa od obveščevalne službe na ljubljanskem gradu – Verbič Petra – obvestilo, da se trenutno nahaja na gradu Hvale Breda v družbi komandirja grajske straže. Hvale Breda je imela stanovanje na gradu, vendar se je pred našo uspelo akcijo največ zadrževala ter tudi prenočevala v Poljanski kasarni. Bila je strah vseh grajskih prebivalcev. Trenutek, ki se nam je nudil, se nam je zdel ugoden in smo sklenili, da ga brez pomisleka izkoristimo. Čakati na kakršno koli odobrenje za likvidacijo ni bilo časa in tako smo tov. Šuštar (Crni), Djidji (verjetno Silvo Hrast – Džidži), Ros (morda Ros Matija – Miklavž) in jaz napravili načrt za likvidacijo brez predhodnega odobrenja vodstva VOS-a. Treba se je bilo takoj odločiti. Tov. Djidji, ki je prevzel vodstvo akcije, nam je dal takoj potrebna navodila, nato pa smo takoj odšli proti gradu. Na gradu nas je že pričakoval tov. Verbič Peter, ki nam je dal še zadnje podatke o Hvaletovi, ki je bila tisti trenutek na pročeljni strani gradu v družbi komandirja grajske straže, nekega Italijana. Prostor, kjer sta bila, se nam ni zdel primeren za akcijo. Ura je bila šele ena popoldne, zato smo se odločili, da počakamo na ugodnejši trenutek, ker smo pričakovali, da bosta odšla na ljubimkanje na kako drugo, bolj ugodno mesto. Ob treh popoldne sta res odšla, na naše presenečenje pa sta zavila v grad, namesto v gozd, kakor smo pričakovali. Zdelo se nam je že, da bo akcija izpodletela, vendar pa upanja še nismo izgubili. Čakali smo še naprej in naša potrpežljivost je bila kronana z uspehom. Ob pol petih sta se zopet prikazala v grajskem parku. Šla sta po vozni poti mimo okopov, nato po poti mimo prostora, kjer so pozneje pokopavali domobranci svoje mrtve iz Kočevja ter na ovinku neke stezice sedla na klop. Prostor in čas se nam je zdel ugoden. Ker nas je bilo za izvedbo akcije preveč, je predlagal Djidji, da bi šli samo trije, ostala dva pa naj bi bila za stražo. Na akcijo smo odšli: tov. Crni, Djidji in jaz. Z običajnim korakom, kakor da se sprehajamo, smo prišli do njiju. Komaj nekaj metrov smo bili oddaljeni od njiju, ko je Djidji zavpil: 'Roke v vis!' in v tem so že padli streli. Hvaletova se je takoj zgrudila mrtva, komandir pa je hotel še nekaj zavpiti, pa je tudi on dobil svojo porcijo. Smrtno zadet sicer ni bil, imel pa je še toliko moči, da se je vrgel s klopi za drevo v bližini, potegnil samokres ter oddal nekaj strelov za nami, vendar ni nikogar zadel, ker smo bili takrat že precej daleč. Poudariti moram še to, da ni bil naš namen likvidirati komandirja, toda zaradi lastne varnosti pri umiku smo ga morali onemogočiti, da nam ne bi pozneje kakorkoli škodoval. Po akciji smo se morali čim preje umakniti. Na naše strele so postali pozorni Italijani na samem gradu in tudi tisti, ki so prihajali na grad. S precejšnjim tempom smo se premikali proti Streliški ulici. Nasproti nam je prišla grupa Italijanov, katerim smo se umaknili v smeri Ljudskega doma. Na poti smo preskočili precej visoko živo ograjo, tekli po nekem travniku ter čez neko dvorišče in se znašli za Ljudskim domom. Tu so nas opazili neki študenti in vpili za nami: ›Vidiš jih, vidiš, barabe, spet so naredili enega hudiča!‹. Nismo se ozirali za njimi, temveč smo gledali, da se čim preje in čim dalje umaknemo. Pri Mestnem domu smo skočili na tramvaj, ki je baš tisti trenutek pripeljal mimo, nato pa smo se razšli po svojih domovih, da spremenimo svojo zunanjost. Ob sedmih zvečer smo se zopet zbrali pri tov. Djidjiju, kjer smo podrobno analizirali uspeh naše akcije.«
Brutalno, kajne? Niso se usmerili proti sovražniku, Italijanu (on je bil le posredna škoda), ampak proti domačinki, Slovenki. Likvidatorji niso imeli niti odobritve komande (delali so na lastno pest), kaj šele da bi ji sodilo kakšno sodišče… In kazen za njeno dejanje je očitno sorazmerna s težo »zločina«. Koliko je smrt omenjene ženske pripomogla k koncu vojne pa je tudi vprašanje za jasnovidce… Gotovo je pripomogla k strahu, ki je takrat vladal v Ljubljani.
S tem, ko podpiramo take manifestacije, vede ali nevede podpiramo tudi teror tistega časa. Danes ko sočustvujemo z nepotrebno smrtjo potepuškega psa, pa še vedno ne zmoremo sočustvovati z žrtvami tistega časa. Še več, nehote jih omalovažujemo tudi s tem, da javno ne povemo, da se z »marši ob žici« ne strinjamo…
18 komentarjev
Komentar from: jelka [Obiskovalec]
Komentar from: ana kos [Obiskovalec]
Res, koliko so s to likvidacijo delali proti okupatorju????
Ampak - samo kdor vidi, vidi ...
Vse dobro!
Komentar from: Don Marko M [Obiskovalec]
Jože
v Cerkev itak ti vodiš otroke na sprehod, tako, da bi jim navdušenje splahnelo, če bi morali to početi še na šolskem izletu.....
sicer se mi zdi čisto prav, da se naši otroci osveščajo s spomini o dogodkih in osvoboditeljih, ki so takrat prvi in zadnjič osvobodili to našo malo podalpsko....kolikor mi je znano Cerkve ni bilo med osvoboditelji in iz tega naziva se otroci v njej ne morejo naučiti prav nič.....
Komentar from: Blog Opozicija Norcem [Obiskovalec]
Aja, še dobro, da domobranci, črna roka, vaške straže in MVAC niso ubile nobene ženske, nobenega civilista.
Ravno zadnjič sem poslušal grozljivo izpoved človeka, ki je bil zaprt v Dachau-u, in je med drugimi rekel, da so črno rokci, v bližnjem mestu posilili in mučili, nato pa še živo stlačili oz. sputstili v neko špranjo, ki je bila tako tesna, da so jo komaj notri stlačili. Njen zločin je bil, da naj bi sodelovala z OF. Aja, pa ne pozabimo, Kozlarjevo goščo, kjer so domobranci likvidirali okoli 100 žensk, samo zato, ker so bile v sorodu s partizani.
Lepo je gledati samo za zločine ene strani, a dejstvo je, da so vaške straže in črnorokci prvi začeli zločine nad slovenskim narodom, še posebej nad civilisti, ki so jih sumili sodelovanja z OF ali pa samo to, da so bili v sorodu s partizanom.
A pot okoli spomina in tovarištva se ti zdi sporna? Verjetno se ti pa ne zdi sporna ekskurzija v Hudo jamo, ki jo je vodil Dežman? Šlo je namreč, kako presenetljivo za katoliško gimnazijo? To ni problem, da otroci niti niso sposobni dojeti v celotnem kontekstu, zakaj so bili izdajalci pobiti, še manj pa jim povedo, da so izdali domovino in delali zločine nad rojaki. Tudi partizani so delali zločine. O tem ni dvoma. Obe strani sta delali zločine, a le ena stran je imela posebno ekipo, črno rokci, ki je imela res unikatne tehnike usmrtitve.
Komentar from: gf3 [Obiskovalec]
Komunistični miti se gnijejo vsak dan bolj.
Komentar from: jelka [Obiskovalec]
gf3 pljuva se na pločniku pa še tam ni civilizirano, a da ne bi bilo teh komunistov nad katerimi se zgražaš danes ne bi mogle poisati na forumih v svojem jeziku in bi tvoje ime in priimek dobili nemško ali italijansko obliko; ti so ti ti omogočili svobodo misli, kulture, svoj jezik;to niso miti to so ejstva o katerih mladi znamo soditi z lastno glavo;
novinarju pa naslednje: če bi bil kulturni novinar bi res pisal o kulturnih dosežkih današnjega slovenskega naroda to o čemer si pisal ni kultura; to ti povem kot, do pred leti, kulturna novinarka; aja ... a veš kaj je kultura ?
Komentar from: jozeb [Član]
Draga Jelka!
Bili ste novinarka... in potem se znebite take, da je treba pisati o nečem, o drugem pa sploh ne, še sploh, ker ni po Vaši meri. Je to samocenzura? Ali bi Vam bila ljubša kar cenzura?
Jelka, ubiti človeka, ker ne misli tako kot mislim jaz, brez obtožnice, brez sodbe, brez možnosti, da se brani... je tudi v vojnih razmerah zločin.
Da je bila strah in trepet za okolico so zapisali eksekutorji, tega ne pozabite. Kaj če bi jaz zdajle rekel, da ste s svojim ostrim in nekritičnim jezikom (očitno Vam je to ostalo iz časov "Kulturne novinarke"), strah in trepet Vaše okolice, da ovajate policiji... Bi bil to kar razlog za umor? Prepričan sem, da ne... ampak danes so pač drugačni časi, hvalabogu! In jaz imam vso pravico, da se z Vami ne strinjam. Še bolj pa se ne strinjam z VOS-ovskimi likvidatorji.
In to, da bi danes govorili italijansko ali pa nemško, če ne bi bilo partizanov je pač znanstvena fantastika (no, ni ravno znanstvena).
Komentar from: jozeb [Član]
Blog opozicija norcem...
Na desni strani mojih zapisov je povezava do še enega bloga, ki ga urejam: Moja zgodba. Tam lahko mirno prisluhneš pričevanjem ljudi, strokovnim predavanjem... da potem ne boš pisal neumnosti v stilu, da so Vaške straže začele z državljansko vojno...
Kot si morda prebral je VOS samo v Ljubljani do ustanovitve prve Vaške straže pobila (vsaj) 65 ljudi.
Kdor ima pamet, naj razume...
Komentar from: jelka [Obiskovalec]
Ah, škoda časa in prostora. Jaz še nikogar ne bi ubila tudi, če bi morala. Nisem takšen človek, ker me pač zanima le kutlura (nasploh). To je le simbolika. Ampak naj vam bo, imejte veselje, ko mislite, da mislite prav in, da imate pravico misliti po svoje. Pa dajte, kdo vam brani samo ne širite te svoje misli na široko tako kot jaz in meni podobnim ne. Si pač mislim svoje in premislim in pretehtam preden kaj napišem. Da ne bo pomote<. nisem ne elva, ne desna in me ne zanimajo te delitve ljudi. Zanašam se na svojo pamet. To ni samocenzura, temu se reče razum.Vso srečo. Pa ne bom več pisala in poolemizirala na tem nivoju. Hočem reči le: ne služite drugim, bodite samosvoji in ne ponižujte se. Verujte le vase ...
Komentar from: LEBAN [Obiskovalec]
JELKA tako se piše , kapo dl , pa čeprav bi jo moral še kupiti ! Če se kdaj srečava je kosilo na moj strošek in to OD SRCA - BRAVO !acoaste
Komentar from: danilo [Obiskovalec]
Vsak človek ima svojo lastno zgodovino, s tem temu primerno tudi lastna spoznanja.
Moj stari ata je preziral fašizem, bil je tudi v TIGR-ovi mreži odpora, imel pa je tudi enak prezir do fanatičnega boljševizma, saj sta si vendar v sorodu. Saj tudi naši baje narodno zavedni komunisti niso nasprotovali nacistom do napada na SSSR. Dobro tudi poznam razmere v Loški dolini, kjer so bile ene vasi "rdeče", sosednje pa "bele", tako, da je bilo za previvalce izredno težko krmarit med temi čermi.
Zanimivo mnenje ima tukaj Jelka, kulturna novinarka, baje bivša. Je zelo demokratična in dopušča vsa mnenja, razhudi se le, če ima kdo drugačno mnenje...
Komentar from: Bobrock [Obiskovalec]
Mislim da ni vojne v kateri ne bi padla kaka neupravičena žrtev, čeprav so sodbe o tem vedno relativne.
Ampak tista o tem, da učenci niso spotoma zavili še v kako cerkev je pa naravnost genialna. Pohod je pohod, predvsem ima športen značaj. Ni ekskurzija ali kulturni dan. PST je poleg svojega zgodovinskega obeležja tudi kot rekreacijska pot zelo uredu stvar in prav vesel sem da so mulce peljali na zrak. Pa saj verniki na romanju tudi ne posvečajo kaj dosti pozornosti vojnim spomenikom ob poti. Se motim?
Pa še to. Prav lepo se spomnijam tam okoli leta 90, ko je nenavadno veliko faranov skupaj z mano kot najstnikom odšlo na župnijski izlet na ogled neke 'slovenske' cerkve na avstrijsko koroško. Seveda jih tista cerkvica skorajda ni zanimala, vsi so čakali predvsem na postanek ob trgovini. Blagoslovljena čokolada in kofe, jasno...
Komentar from: Rado [Obiskovalec]
"Kot si morda prebarl je VOS samo v Ljubljani do ustanovitve prve Vaške straže pobila (vsaj) 65 ljudi."
Jože, predomobranske (na katoliško srenjo vezane) sile res niso same pobijale (do leta 1943). So pa (tardeče) ovajale gestapu.
ViR: Zbornik RS o žrtvah vojne in revolucije 2005
Komentar from: jozeb [Član]
Joj Rado, prav zapletaš se...
Gestapo je v Ljubljani deloval šele po septembru 1943.
Če pa govoriva o ovajanju Italijanom, bi navedel primer ubitega bana Natlačena. Tega so svojci po umoru odpeljali na Žale in ko so se vračali domov so Italijani že postavljali blokado in izbirali talce. Vdova je šla k poveljniku in je rekla, da je dovolj smrti. Poveljnik jo je grobo nahrulil in zagrozil, da bo med talce poslal njenega sina, če se takoj ne umaknejo.
Če se ne motim so jih postrelili 10. 10 nedolžnih, naključnih, ker so bili takrat na tistem mestu. Pepe jih je takrat pravzaprav ubil 11.
Ni bilo treba nič ovajati, čeprav bi jaz razumel, da kdo morilca prijavi...
Komentar from: RAdirka [Obiskovalec]
Kako površno je vso to debatiranje. In kako zgodovinsko nevredni so vsi tako natančni opisi nečesa od drugje ali po spominu. In to še ne po lastnem.
Pri nas doma imamo še kar pecej živahnega očeta, ki je bil ob postavljanju žice fizično zraven - tekla je med hišo in njihovo njivo. Stal je pred steno ničkolikokrat zaradi vaških izdajalcev pa je bil samo mali deček. Vendar so Italijani veliko ustrahovali na srečo. Drugače mene ne bi bilo.
Upor so želeli zatreti to je logično. To da pa se upor ni dal zatreti pa je junaštvo mnogih. In to je zgodovina, ki je nemore spremeniti nihče. In prosim zgoraj veliko netočnosti tudi v komentarjih...drugo svetovno vojno na naših tleh niso dobili komunizmi ampak partizani.
Komentar from: Primož [Obiskovalec]
Ma, dej, Jože, to je pa najbolj nagnusna manipulacija "klerikalne" strani, namreč, da so partizani krivi za streljanje talcev. Talce ima na vesti najprej okupator, potem pa še domači izdajalci, ki so takega okupatorja podpirali.
Komentar from: veteranka [Obiskovalec]
Radirka, recimo, da je res, da so drugo svetovno vojno dobili partizani, njihovo zmago pa so izkoristili komunisti.
Primož, da so za streljanje talcev krivi partizani, oziroma njihova avantgarda komunisti, je čista resnica. Naj povem samo en primer: v sosednji vasi je bila nemška postojanka, nekega večera je v vaško gostilno vstopil vosovec in ustrelil nemškega komandanta. Ker je bil domačin in je kraj poznal, je pri stranskem izhodu zbežal v gozd. Naslednji dan so v vasi pobrali devet mož-očetov in jih postrelili kot talce. Tisti vosovec je bil po vojni narodni heroj.
G. Jože, ali ni zanimivo, da je na vaše res dobre bloge tako malo komentarjev, če se pa lotite teme iz naše vojne zgodovine se pa takole vsujejo.
Lep pozdrav.
Komentar from: jozeb [Član]
Veteranka!
Pravzaprav imate prav... Če bi pisal samo za polemiko, potem bi se očitno lahko držal samo izbranih tem. Pa je življenje še veliko več od tega...
Form is loading...
Ej a si ti zavedaš kako kontradiktoren si. Ubili so jo a zgoraj pišeš, da je bila strah in trepet za okolocio. In za kaj, ker je ravno tako hladnokrvno in brutalno izdajala domače, svoje Slovence kar pomeni, da j je bilo mar za Slovenijo in zato si ni zaslužila nositi ime Slovenka. A jaz bi še tisteg Italijana ustrelila, če je bila priložnost zaradi tega, ker so zlorabljali ženske ne iz ljubezni temveč za lastno izživljanje s čemer so si pridobivali izdajalce. Lažje je bilo popslati "v žerjavico po kostanj" domačine, da se med sabo pobijajo kot, da bi to oni naredili potem pa so to pripisovali borcem. Nisem bila takrat še na svetu, rojena sem veliko poznekje ampak to sem ocenila iz članka, žal logika mi to pove. Pa nisem v nobeni stranki, ker ne dovolim, da mi kdo pere možgane in raje uporabljam svojo glavo. Škoda, da tudi tebi kot novinarju, ki si v službi tudi nekoga, ki upravlja s tvojimi možgani pišeš takšne nelogične stvari. Razmisli kaj ti hočem povedati in drugič ne širi takšne neumnosti v javnosti kajti novinar (tudi jaz sem bila to nekaj časa) ne sme imeti pristranski odnos do stvari o katerih piše.