V zadnjem Reporterju je 4 stranski članek Monike Kubelj o »Vodiški Johanci« z naslovom Johanina predstava čudežev. Pravzaprav bi članek ne potreboval kakšnih posebnih opazk (razen morebiti interpretativnih), če se ne bi v njem znova pojavila fotografija, ki zavaja, da ne rečem, da zavestno potvarja resnico. Namreč »slavna slika krvaveče Johance«, seveda ne prikazuje te, ampak Magdaleno Gornik mistikinjo z Gore pri Sodražici, ki je umrla leta 1896 in je verjetno največja »žrtev« vodiške prevare. Zakaj žrtev? Zato, ker je zaradi odmevnosti primera Vodiške Johance, po krivici zapostavljena največja slovenska mistikinja. Taki članki z namernimi zavajajočimi fotografijami pa tudi po več kot 100 letih ne prispevajo k temu, da bi lahko primer Magdalene z Gore in njena mistična doživetja (ki pa se kažejo kot pristna), spoznali bolj neobremenjeno.

Beseda stigma izhaja iz grščine in pomeni znamenje. V antičnem času so imeli sužnji stigmo bodisi na rokah ali čelu, kot znak, komu pripadajo.

Tudi apostol Pavel nam v pismu Galačanom 6,17 pravi: »...jaz namreč nosim Jezusova znamenja (sigmata) na svojem telesu...« Pri Pavlu ne vemo natančno ali so mišljene prave, vtisnjene stigme ali gre brazgotine, ki jih je prejel zaradi oznanjevanja Evangelija.

Stigme se pojavljajo na prav določenih delih telesa: na rokah, nogah, strani, glavi, ramah in hrbtu. Povsod tam, kjer je Jezus na veliki petek prejel rane od svojih mučiteljev. Roke in noge so mu prebili ostri žeblji, stran mu je prebodla vojakova sulica, na glavi je nosil trnovo krono, na ramah težki les, po hrbtu pa so ga vojaki surovo prebičali. Lahko si predstavljamo kako veliko je bilo Jezusovo trpljenje. Značilno za stigme je, da so vedno povezane s trpljenjem. Tistemu, ki jih ima, prav tako kot Jezusu, povzročajo hude bolečine.

Stigme se od drugih ran, ki jih človek lahko ima, bistveno razlikujejo v več podrobnostih. To so zelo globoke rane, ki so praviloma simetrične. Nikoli se ne gnojijo ali vnamejo in kar je najbolj zanimivo, niso ozdravljive. Medicina lahko samo ugotovi stanje ran, ne more pa jih pozdraviti. Stigme navadno obilno krvavijo, vendar le ob določenih priložnostih (ob petkih), ko je Jezus umrl in pa ob določenih časih leta (veliki teden), ko se še posebno spominjamo dogodkov ob Jezusovi smrti. Sicer se preko njih naredi tanka kožica, ki preprečuje večjo izgubo krvi.

Morda se komu zdi nenavadno kako to, da imajo skoraj vsi stigmatiki rane na dlaneh, čeprav danes vemo, da je bil Jezus križan skozi zapestja? Odgovor je dokaj preprost. Ker gre za reprodukcijo trpljenja, kot ga v svojem videnju doživi stigmatik, se mu rane naredijo na tistem mestu, kjer jih je »projeciral«. Zanimivo je tudi, da večina stigmatikov nima vseh Kristusovih ran, ampak le nekatere.

Ljudi, ki so, ali še imajo stigme, povezuje nekaj skupnih značilnosti. Rane so prejeli hipoma, v trenutku, navadno v meditaciji. Imajo posebna videnja in zamaknjena, lahko imajo različne parapsihološke sposobnosti, veliko se postijo, malo spijo...

Znanstvena razlaga nastanka stigem po naravni poti pravi, da gre za vpliv na vegetativni živčni sistem, na vazotorične sluznične živce, ki lahko povzročijo, da se rane pojavijo praktično na kateremkoli delu telesa. Kako lahko pride do tega, da človek vpliva na svoje živčevje do te mere, da nastane rana, pa ne vemo. Človek je samemu sebi še vedno velika uganka. Znanstveniki omenjajo avtosugestijo in hipnozo, poznamo pa tudi primere, ko lahko podobne rane nastanejo pri histerikih in nevrotikih. V tem primeru seveda ne gre za stigme, ampak le za rane, kajti stigme lahko nastanejo samo v verskem okolju!

Zdaj, ko omenjamo versko okolje, pa smo že pri nadnaravni poti nastanka stigem, ki pa, zanimivo, ni čudežna. Teologi pravijo, da gre za redno delovanje Božje milosti, ko se človek toliko poglobi v Jezusovo trpljenje, da mu to doživetje povzroči, »vtisnenje« tudi na zunaj vidnih ran. Stigme so torej nadnaravni pojav, ki pa ni čudežen. Strokovno temu pojavu pravimo mimonaravni pojav.

V zgodovini je do zdaj izpričanih več kot 350 primerov oseb, ki so imele vsaj kakšno izmed ran, 80 od teh je Cerkev razglasila za blažene ali svete. Stigme same po sebi, torej še niso znak svetosti, lahko pa so velika spodbuda. Naštejmo nekatere znane stigmatike: sv. Frančišek Asiški (1186-1226), sv. Janez od Boga (1495-1550), sv. Katarina de Ricci (1522-1589), sv. Veronika Giuliani (1660-1727), Katarina Emmerich (1774-1824), sv. p. Pij (1887-1968), Terezija Neumann (1898-1962)... V tej vrsti izjemnih karizmatikov poznamo tudi slovensko zamaknjenko Magdaleno Gornik (1835-1896) z Gore, župnija Sodražica, ki je sicer malo znana, a se v zadnjem času zanimanje zanjo zopet narašča. Zakaj je malo znana? Prav zaradi primera Vodiške Johance. Ta je uspešno, za skoraj 100 let, ustavil vse resnejše raziskave o njenem življenju. Kljub temu je o Magdaleni Gornik izšla knjiga avtorice Martine Kraljič, ki podrobneje razlaga njen fenomen, v njej pa je tudi veliko podatkov. Vsekakor pa zavajajoče fotografije v člankih, kot je ta v 18. številki Reporterja (30. april 2012), še vedno ne omogočajo objektivnejše sodbe o njenem primeru.