Spet smo bili na pragu nove Cerkvene afere, saj je Delo v ponedeljkovi številki objavilo nekaj krepkih pod naslovom »Namesto slovenske RKC po mizi udaril Vatikan«. Dva upokojena nadškofa naj bi se umaknila v klavzuro, kajti dobila naj bi prepoved javnega udejstvovanja. Popoldne se je izkazalo, da se je novinar Dejan Karba (sicer teolog in mož pevke DRG glasbe Judite Kavčnik Karba), malce prenaglil (oziroma so se prenaglili njegovi viri). Nič tako usodnega se ni zgodilo, da bi bilo vredno sorazmerno velikega medijskega odmeva o odvzemu škofovske palice in podobnega.

Mi na Ognjišču o zadevi do objave nismo vedeli ničesar, prav tako kot tudi nadškof Uran ne… Zastavlja se mi torej vprašanje, komu je bilo v tem trenutku v interesu sprožiti mali medijski vihar v kozarcu vode?

Da se razumemo, sankcije za nastalo situacijo morajo biti. In do zdaj jih je na svoja pleča (sicer težko) v celoti prevzel nadškof Kramberger, ki je objektivno odgovoren za nastalo situacijo, zaradi nenadzora nad financami, ali morda celo naivnega zaupanja v ekonoma Mirka Krašovca. Kramberger je bil zato tudi predčasno upokojen.

Zakonika cerkvenega prava (ZCP), v 401 § 2 kanonu pravi: »Krajevni škof, ki je zaradi slabega zdravja ali kakega drugega tehtnega razloga postal manj sposoben za izpolnjevanje svoje službe, je zelo naprošen, naj da odpoved službi.« Kramberger torej ni bil upokojen zaradi starosti (o tem govori kanon 401 § 1), prav tako ni resneje bolan, torej je obstajal nek drugi tehtni razlog. Kateri seveda vemo…

Vendar pa se tukaj piramida odgovornosti ne zaključi in pričakovati je bilo, da se bodo ostali odgovorni prav tako javno opravičili za nevestno delo pri poslovanju z ogromnimi vsotami fiktivnega denarja, ter prevzeli vsak svoj del odgovornosti. Prav tako smo pričakovali, da bodo v mariborski nadškofiji naredili bolj radikalen rez pri osebju, ki je odgovorno za nastalo situacijo. Žal so se odločili, da bodo najprej skušali rešiti kar se da (rešiti se ni dalo ničesar) in bodo šele potem iskali odgovorne.

Kako naprej? Nekaj mogočih smernic je napisal frančiškan p. Bogdan Knavs, ki mu pritrjuje veliko vernikov (in nekoliko manj klerikov). Ustanovitev nekega solidarnostnega sklada bi bila gotovo gesta dobre volje, ki jo v nastali godlji pogrešamo. Prav tako pogrešamo nekaj samokritičnosti in radikalen odklon od prejšnjih dejanj. Cerkev ni gospodarska ustanova in naj se zato ukvarja predvsem s stvarmi, ki so zanjo primarne. Vodenje podjetij in kupčkanje ekonomskih podjetij sem prav gotovo ne sodi.

Starozavezni Job se je oblekel v raševino in sedel na pepel in nekaj takih odločnih gest v tem primeru nedvomno manjka. V naši Cerkvi bo moral bolj zaveti duh preprostosti in skromnosti, duh sv. Frančiška, ki nam je lahko zgled tudi po toliko stoletjih.