Po vrtcu, z najmlajšim, v hrib, na Osolnik… Precej hladno -7 st., snega kakih 10 ali 15 cm, ponekod napihan… Prava zimska krajina. Šele na poti nazaj srečava osamljenega pohodnika. Sicer pa mir in piš vetra v ušesih.

Ljubka cerkev sv. Mohorja in Fortunata.

Pogled od cerkve proti sv. Jakobu, Katarini in Ljubljani v ozadju.

Pogled proti Gontam.

Ugotavljam, da gre ljudem v zadnjih dneh kultura »na jetra«. Naslovi kot so: Nehajte že težit s to kulturo, Nedržavotvorna kultura, Ko iz muhe delajo slona, Državni paraziti, so le delček tistega, kar se nam suče po glavah. Kulturniki po drugi strani s svojim načinom izražanja protesta, nikakor ne znajo predstaviti zgolj argumentov za ohranitev samostojnega ministrstva, ampak na srečanjih z užaljenostjo in prepirljivostjo izražajo svoj prav. Tisto, kar je včeraj moral poslušati bodoči minister Turk, je gotovo kaplja čez rob marsikomu, ki je do zdaj s simpatijami spremljal strnjevanje kulturniških vrst. Bodočega ministra imenovati smrad, kaže na notorično pomanjkanje kulture.

Od glasbenikov, gledališčnikov, literatov, slikarjev…, bi pač pričakovali nekaj več (ali nekaj manj), morda vsaj to, da se ne spuščajo na tako cenen nivo. Ko sem si ogledoval video iz pasaže Maksimarketa, kjer so se kulturniki zbrali na protestu, kar nisem mogel verjeti. Znani obrazi, ki zrejo v nas iz knjižnih izdaj, gledaliških odrov in ob tem žvižganje, vpitje, zmerjanje. Kazalo je kot bi se sprli kakšni zelenjadarski prepirljivci, ki na »placu« prodajajo robo in so se domenili, da bodo z nekom obračunali. Pravzaprav sem čakal, da bo priletela še kakšna klofuta.

Očitno počasi zmanjkuje argumentov za kakovosten dialog, zato smo prešli v fazo odkritega nasprotovanja. Mislim, da se bodo zdaj tudi v kulturniških vrstah stvari polarizirale. Del kulturne javnosti se bo od takih izlivov gneva distanciral, ostala javnost pa se bo spet po slovenski navadi polarizirala za ali proti vladi. Kulturniki na tak način ne bodo dosegli ničesar in še podpora javnosti bo vse bolj kilava. Ko pa bodo ugotovili, da so si s tem zakuhali več slabega kot dobrega, bo situacija še slabša. Če smo namreč že do zdaj lahko govorili o odtujenosti elitne umetnosti in kulture od širše javnosti, se znajo taki nekulturni shodi izkazati za učinkovit način, kako si še bolj izprazniti dvorane…

V turbulentnih časih, ko sta si prihajajoča vlada in kulturna srenja napovedali stanje mimobežnosti, so v Cankarjevem domu spet podelili Prešernove nagrade. Gallusova dvorana ni bila kaj bistveno manj zasedena, glede na poziv nekaterih k bojkotu, res pa je, da so pred vhodom v osrednji hram kulture gorele sveče…

Po moji osebni oceni, so si vsi, ki so ob aplavzu na odru velike dvorane prejeli priznanje, to tudi zaslužili. Veliki nagradi za življenjsko delo sta prejela Jože Snoj in Matjaž Vipotnik. Nagrajenci Prešernovega sklada pa so Franc Kosem, Stojan Kuret, Ivica Buljan, Iztok Mlakar, Andrej E. Skubic in Maruša Zorec.

Seveda brez politike ni šlo in po svoje je tudi prav tako, kajti Slovenci smo svoje boje vedno »bili« ob kulturi… Najprej je svoje o ukinitvi samostojnega ministrstva za kulturo povedal Jaroslav Skrušny in si za to prislužil dolg aplavz v dvorani (nekateri politiki v prvi vrsti razumljivo niso ploskali). Ob koncu pa je voditeljica Blažka Müller napovedala še temo in tišino in s tem dala simbolično vedeti, kaj bo, če bo utihnila kultura. Nasploh so pozivi k nekakšnemu kulturnemu molku v teh dneh zelo živahni. Kot bi k temu pozivala nekakšna osvobodilna (kulturniška) fronta.

Zdi se mi, da to ni prava pot (kot bi dejal naš predsednik). Kulturnemu molku smo bili nekoč že priča in njegove posledice so bile zelo negativne. Segregacija, zamolčanost, eksil, celo smrti nekaterih… Danes bi morala biti pot kvečjemu obratna, namesto pozivanja k temi in tišini, nasprotno, pozivanje k luči in še bolj živahnemu dogajanju. Le tako se bo morda kaj prijelo in ponovno udejanjilo.

Še enkrat moram zapisati, da obžalujem odločitev o ukinitvi samostojnega ministrstva za kulturo in da so utemeljitve za to zelo površinske. Odprtje fronte na tej črti, se bo bodoči vladi, žal, kmalu maščevalo. Če zaradi drugega ne, ker tudi mediji sodijo pod kulturo. Na tem področju pa je vedno potrebno delovati zelo taktno.

Pogrešal sem govor enega od nagrajencev. Letos je kar izpadel. Škoda ali pa sreča.

Sicer pa naj s tega mesta voščim lep praznik vsem, ki menite, da je kultura nekaj, kar je treba praznovati in to ne le en dan v letu. Srečno!

Nagrajenec Jože Snoj

Nagrajenec Matjaž Vipotnik

Bil sem na predstavitvi slavnostnega koncerta ob slovenskem kulturnem prazniku, ki bo v »novi« ljubljanski operi. To bo večer slovenskega samospeva z Markom in Bernardo Fink, ter pianistom Anthonyjem Spirijem, v čast Glasbeni matici ob 140 letnici in 120 letnici ljubljanske opere. Nekaj detajlov mi je posebej ostalo v glavi, saj na svojski način kažejo sliko nastopajočih umetnikov. Naša odlična glasbena interpreta, brat in sestra, ki koncertirata na različnih svetovnih odrih, sta odlična slovenska kulturna ambasadorja, saj večkrat nastopata tako s slovenskimi glasbenimi deli, kot jih v dodatkih ponujata na koncertih po svetu.

Izjemno sproščeno sta predstavila koncert, ki je bil v Mariboru, v Betnavskem dvorcu že izveden, slišati pa ga bo moč še v Škofji Loki, Ljubljani in Novi Gorici. Toplo mi je bilo pri srcu, ko sta govorila o sodelovanju različnih institucij in ob tem razmišljala tudi o sodelovanju in sobivanju med ljudmi. Prav tako mi je bilo zelo všeč intervencija Bernarde Fink, ob opazki direktorja Opere Brvarja, ki je potarnal, kaj vse še manjka v novi operni hiši. Izpostavila je, kaj vse pa opera zdaj že nudi. Se pravi, iskala in našla je dobre stvari in se ni za vsako ceno ustavljala pri manjku…

To veliko pove tako o nas, kot tudi o tistih, ki prihajajo od drugod in nas sodijo v širših okvirih. In res, velikokrat nam manjka prav takega širokega pogleda, kjer se neobrušeni detajli zazdijo nepomembni.

Končno je zapadlo celo nekaj snega... Termometer je zjutraj, ko sem se odpravljal na delo, kazal -10 stopinj. Ni čudno, da gredo človeku po glavi misli o pomladi. Našel sem pesem italijanske avtorice Emme Lombardo Casalaina, z naslovom Daj mi cvetlico, ki je primerna tako v misli na pomlad, kot ob dejstvu, da je nedelja, prvi dan v tednu in da beremo berilo iz Jobove knjige...

Daj mi cvetlico

Daj mi cvetlico.

Goreče te prosim zanjo.

Dolgo sem ihtela

in moje oči,

motne od solza,

niso več znale,

odkriti Boga

v temni senci trpljenja.

Daj mi cvetlico, prosim te,

čeprav travniško:

da bom opazovala

njeno čudovito obliko

in neskončno nežnost.

In ko bom občudovala to,

česar človeška roka

ne more ustvariti:

njeno svežo milino,

njen vonj,

njeno živo lepoto,

bom gotovo

spet našla Večnega

in pokleknila.