Resnično žalosten sem danes. Banke so vpisale hipoteke na nepremičnine mariborske nadškofije in menda je le še vprašanje časa, kdaj bodo prodane. Hipoteka je vpisana tudi na cerkev sv. Alojzija. Kaj lahko se torej zgodi, da bo cerkev Mariboru kmalu dobila nov namen. Stavba, ki je bila nekoč mesto, kjer so se zbirali ljudje, da bi slavili Boga, bo zdaj lahko postala vse kaj drugega. Glede na lokacijo, morda modna hiša, pošta ali zabavni klub…

Moja žalost je neizmerna, saj lahko s spominom sežem nazaj v leta, ko je bila ljubljanska cerkev sv. Jožefa filmski studio. Tisto, kar so verniki zgradili in vzdrževali s svojimi darovi, se je v letih po vojni zaplenilo in spremenilo. Ostala je le skrunjena lupina, kjer so filmarji za zazidanim oltarjem sv. Jožefa, delali filme. Da so naredili krivico, so nekdanji oblastniki (po pritisku javnosti) priznali, stavbo obnovili in jo vrnili prvotnemu namenu.

Danes nam za tako blasfemično dejanje ni več potrebna ideologija. Cerkev bodo prodali zaradi dolgov. Niso jih povzročili verniki, ki so stavbo z ljubeznijo vzdrževali, ampak gospodje, ki so igrali z velikimi vsotami. Dolg je treba zdaj plačati. Bo pri svetem Alojziju bife, igralnica ali slaščičarna? G. Krašovec, kaj boste storili? Na Brezjah smo danes molili za škofe, kdo bo molil za vas?

V zadnjih dneh sem iz (vsaj) treh različnih strani dobil »priporočilo« naj neham s pisanjem političnih zapisov ali vsaj, naj se vzdržim preostrih tonov, češ da se to za kristjana ne spodobi. Še več! Tisti, ki na Kristusov nauk nič ne dajo ali ga na vse kriplje omalovažujejo, tisti ki njegove učence zmerjajo z ovcami, ljudmi zaplombiranih možganov in podobno, so polni nasvetov o tem, kako naj se kristjani v javnosti vede(m)jo.

Priznam, da včasih izleti kakšna krepka beseda, a (po mojem mnenju) nikoli brez argumenta. Za vse stvari o katerih pišem, sem skušal najti dokaze, predstaviti stališča strani, ki je vedno nekako v defenzivi. Strani, ki so ji zgodovinsko naložili pezo krivde, za katero sama ni objektivno odgovorna. In če jasno poveš ugovor na standardne floskule, če to tudi argumentiraš, si takoj »nestrpnež, ki ne razume Kristusovega nauka ljubezni…«

In če bi bil res zgolj površinski vernik, bi lahko v svoji naivnosti ali neprepričanosti v svoj prav, tem »floskulam« res nasedel. Opravičil bi se vsem in se umaknil v kot, kjer bi ob kruhu in vodi meditiral in čakal, da stiska preide in bi »sovražne vojske pomendrale domačo zemljo«. Po možnosti bi še, kot kakšen svetopisemski Job tarnal nad »usodo« in dejstvom, da se kristjanom to pač vedno dogaja.

Pa zna biti, da je situacija ravno nasprotna. Zna biti, da so povedane besede resnične in da so zadele na oviro, ki jo je zabolelo. In krivičnika nič ne boli tako, kot resnica.

Kristus je rekel, da nas bo resnica osvobodila, rekel je tudi, da je treba posvariti brata, ki dela hudo. Zato Zapisi ne bodo utihnili. Še več, spodbujam tudi ostale, ki imajo kaj povedati, naj to zapišejo. Tudi blog je medij, tudi osebna stran ima svoj pomen. In če me kdo vpraša zakaj pišem, lahko mirno odgovorim, da zato, ker hočem imeti svoje mnenje. Ker želim o stvareh razmišljati. Naslednji korak je, da naj o tem berejo tudi drugi. Predstavljam si, da najprej tisti, ki jim je tako razmišljanje blizu, nato drugi, ki želijo vedeti kaj mislijo tisti, ki niso najbližje njihovemu mnenjskemu pogledu, na koncu tudi tisti, ki so na nek zapis naleteli po naključju in se z njim bolj ali manj mlačno (ne)strinjajo.

Zato pozdravljen nov dan in z njim vse kar prinaša!

Europeana je evropska internetni portal, ki ponuja zbirko evropskih kulturnih zakladov v digitalni obliki. Zadnji projekt se dotika zbiranja spominov na 1. svetovno vojno. Evropske države so se odločile, da bodo vsaka na svojem ozemlju zbrale spomine na čas 1914 – 1918. Tako so lansko leto testno že izvedli projekt v Nemčiji, letos pa ga v šestih državah nadljujejo, med drugim tudi pri nas. Projekt koordinira Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Do zdaj sta bili že dve zbiranji materiala. Prvo v Novi Gorici in drugo v Mariboru. V sredo 23. maja bodo med 9. in 18. Uro spomine na čas prve vojne zbirali v Osrednji knjižnici Celje. Mimogrede, Slovenci smo dozdaj prispevali nad 600 zgodb z več kot 1000 predmeti, ker je za našo velikost, zelo dobra štavilka!

Kako vse skupaj poteka? Tisti, ki hrani kak spomin na ta čas (od pisem, fotografij do predmetov…), se oglasi v knjižnici. Tam ga pričakajo usposobljeni strokovnjaki, ki predmet fotografirajo in zapišejo njegovo zgodbo (če obstaja) vse skupaj se objavi na spletnem portalu in je dosegljivo vsem prebivalcem v digitalni obliki. Takole izgleda njihov poziv:

Poziv

Dnevi zbiranja zasebnih spominov iz 1. svetovne vojne

Hranite doma predmete iz 1. svetovne vojne? Ali pa pismo s fronte? Fotografijo iz tistega obdobja? Bi želeli, da si jih na spletu ogledajo tudi drugi?

Vabimo vas, da svoje predmete in zasebne spomine prinesete v

sredo, 23. maja od 9.00 - 18.00 v

Osrednjo knjižnico Celje

Muzejski trg 1a, Celje

Naši strokovnjaki jih bodo z vso skrbnostjo preslikali in vam jih takoj vrnili nazaj.

Digitalno kopijo vaših spominov bomo objavili na internetu v zbirki www.europeana1914-1918.eu, ki jo ustvarjajo evropski državljani.

Če boste želeli, nam boste lahko tudi povedali zgodbo o predmetu, zakaj vam prav ta predmet toliko pomeni in komu je pripadal. V vašem imenu in skupaj z vami bomo prvi popis vašega predmeta naredili v knjižnici, kasneje boste lahko z dodeljenim uporabniškim imenom in geslom sami dostopali do vašega predmeta na internetu in popisa o njem, ga dopolnjevali ali spreminjali.

Vaš zasebni spomin na 1. svetovno vojno bo tako na ogled vsem in skupaj s sorodnimi zasebnimi spomini iz časa 1. svetovne vojne shranjen za prihodnje generacije.

Projekt je neprofiten, financira ga Evropska komisija in Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost, kulturo in šport. Njegov namen je ustvariti nov učni vir zasebne zgodovine iz obdobja 1. svetovne vojne.

Ko sem prebiral nastale zgodbe, mi je postalo jasno, kako pomembno je ohranjanje spomina. Za našo skupno zgodovino. Še sploh zato, ker gre za zgodbe malih ljudi, ki z visoko politiko niso imeli nobene zveze… Vabljeni!

Ali ste kdaj pomislil, da je le nekaj več kot 30 odstotkov bolezni, ki jih lahko zdravimo na klasični način s kemičnimi ali farmacevtskimi sredstvi? Ostale bolezni, so tipično človeške, pri živalih jih ne najdemo, izvirajo pa iz človekovega duha. Tam pa kemija ne pomaga…

Hagioterapija proučuje duhovno področje človeka. Tu odkriva bolezni, rane, konflikte in travme. Potem postavi diagnozo in jih zdravi! Zapolnjuje tisto vrzel, ki je do zdaj ni še nihče obdelal. Medicina namreč zdravi telo, psihiatrija psiho, lahko pa se vprašamo, kdo zdravi duhovno dimenzijo človeka? Človek je namreč telesno, duševno in duhovno bitje.

Na to področje ne segata niti psihiatrija in niti medicina.

Medicina ima svoje začetke nekje v srednjem veku, v 19. oziroma 20. stoletju se je razvila psihiatrija. Zdaj pa prihaja čas za razvoj duhovne ali pnevmatološke medicine. In to je zelo pomembno, kajti človek je prvenstveno duh. Vse kar človek dela, in vse kar je v njem živega, je oživljeno s pomočjo duha.

Samo nekaj nad 30 odstotkov bolezni obstaja v nas, ki se lahko zdravijo po naravoznanstveni poti, s pomočjo različnih zdravil. Skoraj 70 odstotkov bolezni, pa bi se moralo zdraviti s duhovno terapijo, ker so vzroki na duhovnem področju. To pomeni, da medicina zdravi simptome, namesto vzrokov in to je srž problema.

Če svoje življenje, razmišljanje in delovanje obrneš negativno, ves tvoj organizem reagira negativno in v tebi se ustvarjajo vozliči, ki se lahko na psihičnem ali telesnem področju spremenijo v težke bolezni. Teh bolezni ne povzročajo bakterije, virusi ali mehanski vzroki, ampak imajo svoj začetek na duhovnem področju.

Papež Janez Pavel II., v encikliki Salvifici Doloris, (o odrešilnem trpljenju, 1984), pravi da človek trpi na različne načine, ki jih medicina velikokrat ne razume niti s svojimi najbolj razvitimi specializacijami. Trpljenje je širše od bolezni, nekaj bolj zapletenega, kar je globlje ukoreninjeno v samo človeško naravo. Za razumevanje tega vprašanja nam pomaga razlikovanje med telesnim in moralnim trpljenjem. Telesno trpimo, če na katerikoli način boli telo, moralno trpljenje pa je bolečina duše. Širina in večplastnost moralnega trpljenja sicer ni manjša od telesne, vendar pa jo je težje odkriti in težje ozdraviti, pravi papež.

Kaj je človekov duh? Katekizem katoliške cerkve pravi, da je človek sestavljen iz telesa in duše in pravi, da je duša duhovna in nesmrtna. Telo umre, duša ostane. Psihologija imenuje dušo psiha in iz tega razvija znanost o duši, psihoterapija pa ugotavlja bolezni duše in jih zdravi. Cerkev in psihologija se torej ukvarjata z isto dušo, vendar z njenimi različnimi aspekti. Sveto pismo govori o človeku kot duši in telesu, vendar tudi kot o telesu, duši in duhu. Duša je princip življenja, pravi Sveto pismo, Duh pa je izvor življenja. V stvarjenju beremo: Bog je vdihnil svoj duh v človeka in takrat je človek postal živa duša.

Kaj pojmujemo pod pojmom duhovne bolezni? Svetovna zdravstvena organizacija pojmuje zdravje kot stanje polnega telesnega, duhovnega in socialnega blagostanja. Prisotna je torej tudi duhovna dimenzija. Poglejmo najprej nekaj različnih duhovnih bolezni.

V življenju se vsak vpraša, zakaj moram živeti na svetu in zakaj moram umreti. Čigav sem jaz? Negativni odgovori porajajo eksistencialni strah, ki ga je zelo težko zdraviti. Zatem poznamo duhovne bolezni, ki jih človek dobi od spočetja do približno tretjega leta življenja. V tem času otrok dobi »bazično zaupanje«, popolnoma je odvisen od drugih, sam se ne more rešiti. Zato vsak najmanjši strah v njemu sproža stanje ogroženosti. Iz tega pa lahko nastanejo bolezni, ki jih je potrebno zdraviti. Poznamo tudi bolezni, ki jih dobimo v vsakdanjem življenju in odražajo na primer velike žalosti, nevarno življenje, prevare, zapuščenost, ogorčenje, neuspeh, nesprejetost in podobno. Potem obstajajo duhovne bolezni zaradi ukvarjanja z ezoteriko, okultnimi praksami, satanizmom, magijo. Ali pa misli na samomor. Odkrili so, da je vzrok velike večine samomorov, pekoča vest. Odvisnost je tipično duhovna bolezen, kjer hagioterapija dosega izjemne rezultate.

Kako lahko duhovne bolezni zdravimo? Najprej z besedo, potem z molitvijo in z zakramenti. Ustavimo se pri molitvi. Molitev je pogovor z Bogom. Obstajajo štirje koraki:

1. Najprej pojdi v svojem duhu k tistim, ki si jih razžalil in jim v duhu reci, odpusti mi. S tem ko si jih prizadel, si z njimi prekinil ljubezen. In ker nisi v ljubezni, nisi z Bogom, ker Bog je ljubezen.

2. Potem pojdi v duhu k tistim ljudem, ki so tebe prizadeli in jim odpusti. Kajti če je tebe nekdo prizadel, potem si jezen, sovražiš in se želiš maščevati. Sovraštvo pa je nasprotje ljubezni. Oprostiti pomeni, odstraniti sovraštvo iz sebe in reči nikoli se ti ne bom maščeval in te sovražil. Seveda pa to ne pomeni, da ne bom zahteval pravice. Če želiš nekoga spremeniti, mu moraš najprej odpustiti.

3. Da bi lahko dobro molil, se moraš odpovedati negativnemu gledanju. Zakaj? Bog je absolutno dober. Če gledaš v ljudeh tisto kar je v njih dobrega, tudi ti postajaš dober in imaš božjo moč.

4. Če želiš, da bi ti bil Bog blizu, skušaj v vsakem gledati otroka, ki se ti je rodil. Če ga gledaš tako, ne boš v njem nikoli več videl slabega, ampak le dobro. Takrat ga boš ljubil in boš z njim v edinosti. Ker pa je Bog ljubezen si ti z njim v stiku.

Duhovna terapija človeka zdravi kot celoto in ga napravi imunega za mnoge telesne ali psihične bolezni. Človeku pomaga najti smisel življenja, dela in tudi trpljenja. Hkrati ga vodi k spoznanju absolutnega duha, ki je Bog. Človeka naredi boljšega in humanejšega. Usposablja ga naj bo kvas boljšega sveta in vsestranski partner in sodelavec v medčloveških odnosih.

Prof dr. TOMISLAV IVANČIĆ, začetnik hagioterapije je leta 1990 v Zagrebu osnoval Center za duhovno pomoč, ki se ukvarja z zdravljenjem duhovnih bolezni. S pomočjo skupnosti Mir, tudi v Sloveniji, javno predstavlja možnosti duhovne medicine.

Ne morem si kaj, da ne bi še nekoliko razmišljal o Borutu Pahorju...

Danes je tekel na maratonu v Radencih. Za 21. kilometrov je porabil uro in 54 minut, kar je dober rezultat. Verjetno je bilo na cilju kar vroče in tako lahko razumemo tudi kakšen besedni spodrsljaj...

Vsaj tako nas hočejo prepričati v SD-ju, Pahorjevi stranki, ki se ga hoče (očitno) na vsak način odkrižati. Še do včeraj se je zdelo, da je Pahor (uradno še predsednik SD) le še statist na politični šahovnici. Vsi ugibajo kam gre, kje si je uredil dobro službo, zdaj ko ga bodo v stranki bržčas „osvobodili“ vseh obvez. Nekako se je zdelo, kot da se je sprijaznil s svojim neugodnim statusom in vse verjetnejšim polomom na strankarski konvenciji.

A Borut Pahor preseneča. V zadnjih dneh se je pokazal v zelo nenavadni luči, saj se je vsaj navidezno opredelil za (nekatere) vladne ukrepe, ki jih njegova stranka sicer ne podpira. Prav tako je z nekaterimi izjavami razburil strankarske kompanjone, ki mu očitajo marsikaj, nenazadnje idejni premik proti sredini (če ne celo proti desnici).

Izjava po maratonu je bila verjetno kaplja čez rob. Naj jo navedem kar v citatu, da si razčistimo, kako bi se jo dalo narobe razumeti: "Ves čas med tekom sem si mislil, da če danes ne morem premagati samega sebe, ne morem zmagati na jesenskih volitvah." Edine jesenske volitve so predsedniške... strankarske bodo že junija...

Iz izkušenj vem, da človek med tekom marsikaj premišljuje. Jaz temu pravim, da rešuje osebna vprašanja in probleme. Tek še zdaleč ni samo fizično opravilo. V tem času se lahko nakaže rešitev kakega odprtega vprašanja. In če te kdo takoj po teku nekaj vpraša, lahko kakšna beseda tudi nehote „izleti“. Takšna bi bila lahko interpretacija tistega, kar se je zgodilo v Radencih.

Ni torej čudno, če so zapeli telefoni na različnih lokacijah. Oglasil se je predstavnik SD za strateško komuniciranje Denis Sarkić, pa glavni tajnik SD Uroš Jauševec, pa vodja poslanske skupine SD Janko Veber in nenazadnje še kandidat za predsednika SD Igor Lukšič... Skupno vsem je bilo presenečenje na prvi dah in nato zavrnitev, da kaj takega ni mogoče. Zadnji se je v predvolilni mrhovinarski maniri lotil še Pahorjevega psihološkega profila.

Predstavljam si, da so zvonili telefoni tudi v predsednikovem uradu in Murglah. Praktično dobljena Türkova predsedniška bitka za drugi mandat, bi lahko dobila nepričakovan obrat. Nož v hrbet, izdajstvo, cefranje levega političnega pola. Nobena skrivnost ni, da bi bil za desne volivce Pahor veliko bolj sprejemljiv, kot z najbolj ideološkimi barvami okracan Tűrk. Izid drugega kroga, če bi se tam znašla kandidata z leve, bi bil skrajno negotov.

Morda pa je vendarle treba razmišljati drugače. Pahor je stranki, ki se trenutno do njega vede precej mačehovsko, le namignil, da še ima nekaj adutov v rokavu in naj razmislijo, kaj bodo storili, da jih ne bo potegnil tako, da sam pobere igro. Njegova zgodba očitno še ni končana.