Ne morem si kaj, da ne bi še nekoliko razmišljal o Borutu Pahorju...

Danes je tekel na maratonu v Radencih. Za 21. kilometrov je porabil uro in 54 minut, kar je dober rezultat. Verjetno je bilo na cilju kar vroče in tako lahko razumemo tudi kakšen besedni spodrsljaj...

Vsaj tako nas hočejo prepričati v SD-ju, Pahorjevi stranki, ki se ga hoče (očitno) na vsak način odkrižati. Še do včeraj se je zdelo, da je Pahor (uradno še predsednik SD) le še statist na politični šahovnici. Vsi ugibajo kam gre, kje si je uredil dobro službo, zdaj ko ga bodo v stranki bržčas „osvobodili“ vseh obvez. Nekako se je zdelo, kot da se je sprijaznil s svojim neugodnim statusom in vse verjetnejšim polomom na strankarski konvenciji.

A Borut Pahor preseneča. V zadnjih dneh se je pokazal v zelo nenavadni luči, saj se je vsaj navidezno opredelil za (nekatere) vladne ukrepe, ki jih njegova stranka sicer ne podpira. Prav tako je z nekaterimi izjavami razburil strankarske kompanjone, ki mu očitajo marsikaj, nenazadnje idejni premik proti sredini (če ne celo proti desnici).

Izjava po maratonu je bila verjetno kaplja čez rob. Naj jo navedem kar v citatu, da si razčistimo, kako bi se jo dalo narobe razumeti: "Ves čas med tekom sem si mislil, da če danes ne morem premagati samega sebe, ne morem zmagati na jesenskih volitvah." Edine jesenske volitve so predsedniške... strankarske bodo že junija...

Iz izkušenj vem, da človek med tekom marsikaj premišljuje. Jaz temu pravim, da rešuje osebna vprašanja in probleme. Tek še zdaleč ni samo fizično opravilo. V tem času se lahko nakaže rešitev kakega odprtega vprašanja. In če te kdo takoj po teku nekaj vpraša, lahko kakšna beseda tudi nehote „izleti“. Takšna bi bila lahko interpretacija tistega, kar se je zgodilo v Radencih.

Ni torej čudno, če so zapeli telefoni na različnih lokacijah. Oglasil se je predstavnik SD za strateško komuniciranje Denis Sarkić, pa glavni tajnik SD Uroš Jauševec, pa vodja poslanske skupine SD Janko Veber in nenazadnje še kandidat za predsednika SD Igor Lukšič... Skupno vsem je bilo presenečenje na prvi dah in nato zavrnitev, da kaj takega ni mogoče. Zadnji se je v predvolilni mrhovinarski maniri lotil še Pahorjevega psihološkega profila.

Predstavljam si, da so zvonili telefoni tudi v predsednikovem uradu in Murglah. Praktično dobljena Türkova predsedniška bitka za drugi mandat, bi lahko dobila nepričakovan obrat. Nož v hrbet, izdajstvo, cefranje levega političnega pola. Nobena skrivnost ni, da bi bil za desne volivce Pahor veliko bolj sprejemljiv, kot z najbolj ideološkimi barvami okracan Tűrk. Izid drugega kroga, če bi se tam znašla kandidata z leve, bi bil skrajno negotov.

Morda pa je vendarle treba razmišljati drugače. Pahor je stranki, ki se trenutno do njega vede precej mačehovsko, le namignil, da še ima nekaj adutov v rokavu in naj razmislijo, kaj bodo storili, da jih ne bo potegnil tako, da sam pobere igro. Njegova zgodba očitno še ni končana.