Odkar smo samostojni, smo imeli že nekaj vlad. O prvi, pred 22. leti demokratično izvoljeni Peterletovi vladi, je prav zdaj napisala knjigo Rosvita Pesek. Sledile so Drnovškove vlade pa Bajukova, spet Drnovškova, Ropova, Janševa in končno Pahorjeva… Stvar osebne presoje je, kdo od premierov se zdi komu najboljši, najlepši, nakompetentnejši, naj…

Meni se je Pahor vedno zdel na nek način simpatičen, čeprav osebno nedorasel vlogi premiera. Plesal je namreč tako, kot so narekovali drugi, sam pa je nastopal z besednjakom, ki se je praviloma začenjal z besedo jaz, kot bi hotel s tem na nek način vsaj navidezno izpostaviti svojo avtonomnost. A ravno to smo pri njem najbolj pogrešali.

Kljub vsemu naštetemu, je Borut Pahor na koncu izpadel kot žrtev in ustvaril na predčasnih volitvah (za nekdanjega predsednika vlade) odličen volilni rezultat. Večina političnih analitikov si je bila edina, da je k temu najbolj pripomogel prav s svojim osebnim angažmajem. Pahor je kljub vsem objektivnim težavam, ki jih je imel kot predsednik vlade, kljub vsem aferam, ki so mu jih zakuhali, ostal na političnem prizorišču tretji najmočnejši igralec.

In tukaj se je začenja njegovo prekletstvo. Botri iz ozadja, ki sicer vztrajno zanikajo kakršno koli politično udejstvovanje, so ustoličili avtoritarnega kvazilevičarja na čelo stranke, ki bi sicer morala postati vodja celega levega političnega pola. Jeremijade upokojencev na ljubljanskem Magistratu so nas prepričale v to. Kot da ne bi bil nož v hrbet za Pahorja že dovolj, ga je objektivni zmagovalec volitve obiskal sredi njegove najhujše zdravstvene krize v Kliničnem centru in ga prepričeval, da so vsi ena stranka, naj zaradi nesposobnosti odstopi in odide v politični pokoj.

Pa se Pahor ni dal. V začetku je celo napovedal, da novega levičarskega prvaka ne bo podprl, saj ne more podpreti tistega, ki je iz ozadja rušil njegovo vlado. Pahorja so kmalu ukorili, Jankovića je, čeprav s stisnjenimi zobmi podprl, a mu tudi to, zaradi nespretnosti slednjega, ni pomagalo.

V krogih (trde partijske) levice je torej Pahor verjetno največji krivec zato, da Janković ni predsednik vlade (spomnimo se, da tudi z leve strani ni dobil vseh glasov na glasovanju za premiera), da obstajata še vedno dve stranki na levi in da se ne uklanja tendencam združevanja, skupnega sestankovanja leve paradigme, kamor je že dvakrat povabil Janković.

Zna biti, da je zato postal tako moteč, da so se botri zbrani v kakšni eminentni vili odločili, da bo podmladek zahteval njegov odstop. Kadarkoli vplivneži iz ozadja skušajo poseči na politično prizorišče pošljejo svoje zveste, tiste najbolj krvi željne, ki pravijo, ali že ni bilo dovolj? Natanko to se dogaja. Dvom se je zbudil. Nekdanji predsednik se mora soočiti z jastrebi iz svojega gnezda. Najprej podmladek, potem kakšen občinski odbor, zatem pritiski neobstoječih stricev, varuhov revolucije. Volilni rezultat je negotov.

Nisem in ne želim biti Pahorjev odvetnik, vendar pa je Pahor vseeno bil neke vrste simpatičen predsednik SD-ja, veliko bolj kot kakšni predhodniki z bogato preteklostjo. Ali bo to še en mandat, najverjetneje ni v njegovi domeni. Drevo še stoji, a sekira na njegovem deblu že seka. Kako uspešni bodo gozdarji?