Po stari azijski tradiciji so leto za letom na cesarskem dvoru zapisovali zgodovino cesarstva. Za to nalogo sta bila določena dva visoka ministra. Eden je moral zapisati vse, kar se je v cesarstvu zgodilo dobrega, drugi je moral zapisati vse, kar se je v deželi zgodilo slabega. A nobeden od njiju ni vedel, kaj zapisuje drugi. Pri posebni javni avdienci sta morala pisarja pred cesarskim dvorom prebrati, kaj sta zapisala. Vsi so pričakovali, da bodo iz slišanega spoznali resnico.

Potem ko je cesar slišal poročili, je nagovoril dvor in prosil: »Kdor od vas ima kakšno pripombo, naj jo pove.« A nihče si ni upal spregovoriti. Nastala je popolna tišina, dokler se ni zaslišalo tiho ihtenje in jok. Cesar je vprašal: »Kdo joka? Naj stopi predme in spregovori.« Pristopil je mandarin, se trikrat globoko poklonil cesarju in z velikim spoštovanjem dejal: »Visočanstvo, nihče na tem dvoru noče povedati resnice. Bojim se, da je naš narod v nevarnosti in bi lahko propadel!«

Glede  na živahno brbotanje različnih mnenj, se Slovencem ni treba bati propada...