Ali ste kdaj pomislil, da je le nekaj več kot 30 odstotkov bolezni, ki jih lahko zdravimo na klasični način s kemičnimi ali farmacevtskimi sredstvi? Ostale bolezni, so tipično človeške, pri živalih jih ne najdemo, izvirajo pa iz človekovega duha. Tam pa kemija ne pomaga…

Hagioterapija proučuje duhovno področje človeka. Tu odkriva bolezni, rane, konflikte in travme. Potem postavi diagnozo in jih zdravi! Zapolnjuje tisto vrzel, ki je do zdaj ni še nihče obdelal. Medicina namreč zdravi telo, psihiatrija psiho, lahko pa se vprašamo, kdo zdravi duhovno dimenzijo človeka? Človek je namreč telesno, duševno in duhovno bitje.

Na to področje ne segata niti psihiatrija in niti medicina.

Medicina ima svoje začetke nekje v srednjem veku, v 19. oziroma 20. stoletju se je razvila psihiatrija. Zdaj pa prihaja čas za razvoj duhovne ali pnevmatološke medicine. In to je zelo pomembno, kajti človek je prvenstveno duh. Vse kar človek dela, in vse kar je v njem živega, je oživljeno s pomočjo duha.

Samo nekaj nad 30 odstotkov bolezni obstaja v nas, ki se lahko zdravijo po naravoznanstveni poti, s pomočjo različnih zdravil. Skoraj 70 odstotkov bolezni, pa bi se moralo zdraviti s duhovno terapijo, ker so vzroki na duhovnem področju. To pomeni, da medicina zdravi simptome, namesto vzrokov in to je srž problema.

Če svoje življenje, razmišljanje in delovanje obrneš negativno, ves tvoj organizem reagira negativno in v tebi se ustvarjajo vozliči, ki se lahko na psihičnem ali telesnem področju spremenijo v težke bolezni. Teh bolezni ne povzročajo bakterije, virusi ali mehanski vzroki, ampak imajo svoj začetek na duhovnem področju.

Papež Janez Pavel II., v encikliki Salvifici Doloris, (o odrešilnem trpljenju, 1984), pravi da človek trpi na različne načine, ki jih medicina velikokrat ne razume niti s svojimi najbolj razvitimi specializacijami. Trpljenje je širše od bolezni, nekaj bolj zapletenega, kar je globlje ukoreninjeno v samo človeško naravo. Za razumevanje tega vprašanja nam pomaga razlikovanje med telesnim in moralnim trpljenjem. Telesno trpimo, če na katerikoli način boli telo, moralno trpljenje pa je bolečina duše. Širina in večplastnost moralnega trpljenja sicer ni manjša od telesne, vendar pa jo je težje odkriti in težje ozdraviti, pravi papež.

Kaj je človekov duh? Katekizem katoliške cerkve pravi, da je človek sestavljen iz telesa in duše in pravi, da je duša duhovna in nesmrtna. Telo umre, duša ostane. Psihologija imenuje dušo psiha in iz tega razvija znanost o duši, psihoterapija pa ugotavlja bolezni duše in jih zdravi. Cerkev in psihologija se torej ukvarjata z isto dušo, vendar z njenimi različnimi aspekti. Sveto pismo govori o človeku kot duši in telesu, vendar tudi kot o telesu, duši in duhu. Duša je princip življenja, pravi Sveto pismo, Duh pa je izvor življenja. V stvarjenju beremo: Bog je vdihnil svoj duh v človeka in takrat je človek postal živa duša.

Kaj pojmujemo pod pojmom duhovne bolezni? Svetovna zdravstvena organizacija pojmuje zdravje kot stanje polnega telesnega, duhovnega in socialnega blagostanja. Prisotna je torej tudi duhovna dimenzija. Poglejmo najprej nekaj različnih duhovnih bolezni.

V življenju se vsak vpraša, zakaj moram živeti na svetu in zakaj moram umreti. Čigav sem jaz? Negativni odgovori porajajo eksistencialni strah, ki ga je zelo težko zdraviti. Zatem poznamo duhovne bolezni, ki jih človek dobi od spočetja do približno tretjega leta življenja. V tem času otrok dobi »bazično zaupanje«, popolnoma je odvisen od drugih, sam se ne more rešiti. Zato vsak najmanjši strah v njemu sproža stanje ogroženosti. Iz tega pa lahko nastanejo bolezni, ki jih je potrebno zdraviti. Poznamo tudi bolezni, ki jih dobimo v vsakdanjem življenju in odražajo na primer velike žalosti, nevarno življenje, prevare, zapuščenost, ogorčenje, neuspeh, nesprejetost in podobno. Potem obstajajo duhovne bolezni zaradi ukvarjanja z ezoteriko, okultnimi praksami, satanizmom, magijo. Ali pa misli na samomor. Odkrili so, da je vzrok velike večine samomorov, pekoča vest. Odvisnost je tipično duhovna bolezen, kjer hagioterapija dosega izjemne rezultate.

Kako lahko duhovne bolezni zdravimo? Najprej z besedo, potem z molitvijo in z zakramenti. Ustavimo se pri molitvi. Molitev je pogovor z Bogom. Obstajajo štirje koraki:

1. Najprej pojdi v svojem duhu k tistim, ki si jih razžalil in jim v duhu reci, odpusti mi. S tem ko si jih prizadel, si z njimi prekinil ljubezen. In ker nisi v ljubezni, nisi z Bogom, ker Bog je ljubezen.

2. Potem pojdi v duhu k tistim ljudem, ki so tebe prizadeli in jim odpusti. Kajti če je tebe nekdo prizadel, potem si jezen, sovražiš in se želiš maščevati. Sovraštvo pa je nasprotje ljubezni. Oprostiti pomeni, odstraniti sovraštvo iz sebe in reči nikoli se ti ne bom maščeval in te sovražil. Seveda pa to ne pomeni, da ne bom zahteval pravice. Če želiš nekoga spremeniti, mu moraš najprej odpustiti.

3. Da bi lahko dobro molil, se moraš odpovedati negativnemu gledanju. Zakaj? Bog je absolutno dober. Če gledaš v ljudeh tisto kar je v njih dobrega, tudi ti postajaš dober in imaš božjo moč.

4. Če želiš, da bi ti bil Bog blizu, skušaj v vsakem gledati otroka, ki se ti je rodil. Če ga gledaš tako, ne boš v njem nikoli več videl slabega, ampak le dobro. Takrat ga boš ljubil in boš z njim v edinosti. Ker pa je Bog ljubezen si ti z njim v stiku.

Duhovna terapija človeka zdravi kot celoto in ga napravi imunega za mnoge telesne ali psihične bolezni. Človeku pomaga najti smisel življenja, dela in tudi trpljenja. Hkrati ga vodi k spoznanju absolutnega duha, ki je Bog. Človeka naredi boljšega in humanejšega. Usposablja ga naj bo kvas boljšega sveta in vsestranski partner in sodelavec v medčloveških odnosih.

Prof dr. TOMISLAV IVANČIĆ, začetnik hagioterapije je leta 1990 v Zagrebu osnoval Center za duhovno pomoč, ki se ukvarja z zdravljenjem duhovnih bolezni. S pomočjo skupnosti Mir, tudi v Sloveniji, javno predstavlja možnosti duhovne medicine.