Še enkrat bo treba spregovoriti o današnjem dnevu...

Naj si sposodim enega izmed spletnih komentarjev, ki razodeva popolno nerazumevanje obeležitve dneva spomina na vse žrtve totalitarnih sistemov.

„Kaj pa žrtve inkvizicije RKC?“

Gre za žrtve totalitarizmov 20. stoletja, ki je bilo najbolj krvavo stoletje v evropski zgodovini. Lahko se sicer spomnimo vseh žrtev vseh časov, ampak v tem primeru je treba dan spomina utemeljiti drugače. In še beseda o inkviziciji (zgolj kot medklic) Nihče ne odobrava vloge Cerkve pri njej, vendar pa je treba biti pošten in povedati, da tega ni počela Cerkev avtonomno, ampak vedno na zahtevo državnih oblasti.

„Lep dokumentarec smo imeli, kako so na slovenskih tleh mučili državljane, ko so jih obtoževali čarovništva in parčkanja s hudičem...tega ni v resoluciji, njim je vse oproščeno ali kako? Poboj izdajalcev pa je bogoskrunstvo ali kako? Aja, seveda je, saj so bili med njimi tudi predstavniki RKC....“

Spet puhlica iz zgodovine, ki nima ne repa ne glave, ampak gre pa za zanimivo dikcijo „obtoževali so jih“. Seveda, ob tem so imeli tudi sodne procese (ne vem, če je to mogoče vbiti v glavo nerazgledanim branilcem privilegirancev totalitarizma). Kako so izgledali sodni procesi in na osnovi kakšbnih zakonov ne bom izgubljal besed, ker je bil to pač drugačen čas in drugačni zakoni. (Valvasor je bil član angleške znanstvene akademije, a je verjel v čarovnice.) Poboj „izdajalcev“ je bil izveden izvensodno, brez dokazane krivde, brez možnosti pritožbe, pavšalno, na surov in krut način. Vsem žrtvam je odrekel celo grob.

„Največja ironija pa je ta, da če ne bi domobranci obrnili hrbet partizanom in jim skupaj z okupatorskimi nacističnimi silami napovedali vojno, tudi o povojnih pobojih ne bi govorili.“

Domobranci niso obrnili hrbta partizanom. Ustanovljeni so bili šele po kapitulaciji Italije jeseni 1943. Pred tem so partizani nad civilnim prebivalstvom izvajali revolucijo. V Ljubljani so se že leta 1941 dogajale likvidacije, nato so množične likvidacije potekale leta 1942 na partizanskem ozemlju. To je bistveno spodbudilo vzpostavitev samoobrambnih vaških straž, po kapitulaciji Italije, ko se dogaja radikalni obračun s četniki in vaškimi stražarji, pa organiziranje domobranske vojske.

„Govora je o prvi vaški straži...zakaj so jo morali narediti? Ker so izdali partizane...nihče jih ne bi napadal, če ne bi prisegli okupatorju, s tisto prisego, so postali sami sovražnik na domačih tleh.“

Naj tukaj navedem eno partizansko depešo iz leta 1942.

Kom. 1.čete bataljona

"LJUBE ŠERCERJA" NO

št. 31

Dne 16. junija 1942

Na položaju.

ŠTABU BATALJONA »LJUBE ŠERCERJA« NO

Po ukazu štaba I. bataljona »Ljube Šercerja« NO je naša patroladovedla v taborišče sledeče osebe:

Dežman Ivan, roj. 30.sept. 1896,Rudnik, biv. Daljna vas 14.

Dežman Ivan,roj. 13.dec. 1925, Daljna vas, -||-

Dežman Pavla, -||- 2.okt. 1904, -||-

ter jih dne 15.junija 1942. likvidirala.

14. 6. 1942. sta bila aretirana v Tomišlju

Sattler Ivan roj. 15.5.1868 Zg.Šiška, Ljublj.

Škvarča Reza roj. 15.8.1882 Dravlje,Ljubljana.

Ker sta se sumljivo ponašala in hodila iz kraja v kraj ter prosjačila, kakor sta sama izjavila, je bilo iz tega razvidno, da sta tudi kradla. Bila sta likvidirana še istega dne.

15. 6. 1942 je bil likvidiran tov. Šteblaj Jože, roj. 1925. v Iški. On je večkrat dezertiral in bil nediscipliniran v četi.

Smrt fašizmu – svobodo narodu!

Komandir Maks Politkomisar Frenk

Se vi ne bi uprli takemu terorju, ker si bil likvidiran samo zato, ker si od hiše do hiše prosil vbogajme?

„Zdaj mi pa pokažite take delitvene debate v Franciji, ki je izvedla prav tako povojne poboje...ni jih.“

V Franciji so pobili nesorazmerno manj ljudi v povojnih likvidacijah. V glavi imam številko 4000, kar je glede na število Francozov (takrat okoli 40 milijonov), čisto nekaj drugega kot pa 15.000 do 20.000 pri nas na 2 milijona prebivalcev.

„Nihče ne joče za njimi, izbrali so si svojo stran in s tem svojo usodo. Ni prav, ni prav, da sploh kdo umre zaradi vojn, ideologij...ampak izbira nosi svoje posledice in časi so bili krvavi.“

Časi so bili krvavi samo toliko kot so jih zmagovalci naredili krvave. In glede na to, da je ukaz za poboje prišel od Tita in partije, je jasno kdo nosi krivdo.

Naj sklenem, ne gre za neko maščevanje ali revanšizem. Gre za to, da se komunizem izenači s fašizmom in nacizmom, kot totalitarni sistem, ki je imel v rokah popoln nadzor nad človeškimi življenji. Ta pa žal v tistih časih niso bila veliko vredna. In tega se je potrebno spominjati.

Prav tako kot tudi nacističnih in fašističnih žrtev!

V Križankah je na ogled muzikal Jezus Christ Superstar avtorjev Andrewa Lloyd Webbra in Tima Ricea. To je sicer delo na svetopisemsko temo, ki pa kristjane ves čas provocira, saj zgodbo poljubno obrača, sprevrača, potvarja. Avtorji pravijo, da želijo Jezusovo zgodbo prikazati skozi oči Jude Iškarjota, da je Marija Magdalena v Jezusa zaljubljena in podobno.

Spomnim se, da nas je filmska hipijevska uprizoritev konec sedemdesetih glasbeno sicer navdušila, kakšne globje teže pa film ni imel, razen morda tiste, da se je sploh pojavil v našem paradižu.

Ne bom se spuščal v kritiko avtorskega pristopa, marveč bom tokrat napisal nekaj več o gnostičnem evangeliju »odpadlega« apostola, ki so ga pred nekaj leti »našli«.

Govorice, češ da nek antični koptski rokopis kroži po trgu ukradenih starin, so se pojavile že proti koncu 20. stoletja. Potrdili so jih komaj pred nekaj leti, in sicer potem, ko se je neki kupec, ki mu rokopisa ni uspelo prodati muzejem, odločil, da bo denar, ki ga je zanj zapravil, dobil nazaj tako, da ga objavi.“ Ta kupec je švicarska trgovka s starinami Frieda Nussberger-Tchacos, ki v dokumentarnem filmu družbe National Geographic, zatjuje »da jo je Juda izbral, da opere njegovo ime pred zgodovino.«

Kaj prinaša Judov „evangelij“?

Rokopis na papirusu v koptskem jeziku izvira iz let med 220 in 340 po Kristusu in je kopija starejšega izvirnika v grščini, ki je verjetno nastal konec drugega stoletja (170 – 190). V njem je navedeno, da je Jezus Juda kot svojega prijatelja prosil, naj ga izda in tako "preseže" druge apostole. Ključne so Jezusove besede Judu: „Vse jih boš presegel, kajti žrtvoval boš človeka, ki je moje oblačilo.“ Tako naj bi pomagal Jezusu, da se osvobodi telesa in tako osvobodi njegov resnični duhovni jaz ali božansko bitje v njem. Rokopis trdi, da je samo Juda povsem razumel pomen Jezusovega učenja in da se je podredil njegovi volji.

Gre za tipično gnostični pogled na svet duha in materialnega. Prvi gnostiki („tisti, ki spoznajo oziroma spoznavajo“) so se pojavili na prelomu drugega stoletja. Njihovo učenje pravi, da se človek zaradi duhovne iskre, ki je v njem, lahko zave, da je celoten materialni svet grešen in zmoten. Človeško telo je kakor ječa, v kateri je ujeta čista duhovna narava. Odrešitev v tem smislu pomeni „osvoboditev“ iz spon telesnega, materialnega, ustvarjenega..., ter prehod v breztelesno, eterično in duhovno bivanje. Ključna gnostična filozofija, da je telo „zlo“, ki mora biti uničeno, da bi bil človek rešen, je bila že za prve kristjane, močan krivoverski napad na bistvo krščanskega sporočila, ki poudarja duhovno, umsko in telesno zdravje.

Na tem mestu se srečamo s škofom Irenejem iz Lyona, ki je prvi postavil merila kanoničnosti svetopisemskih spisov. Ta piše v svojem delu Proti herezijam, da je „evangelij“ po Judu nastal v krogu, ki se načrtno posvečal „prevrednotenju vseh vrednot“. Skupina gnostikov, imenovana Kajniti je med drugim zatrjevala, da je Kajn, morilec brata Abela, pravzaprav storil prav. Tako so zavrnili Staro zavezo in njenega Stvarnika. Ne more nas torej presenetiti, da je to okolje dalo besedilo, v katerem je Juda Iškarijot predstavljen kot duhovno pozitiven lik. Gre za besedilo, ki je bilo krivoversko takrat in je še danes.

Obstajajo trije kriteriji za umestitev besedil v svetopisemski kanon. Prvi je čas nastanka, drugi je splošna uporaba takega spisa v bogoslužju in tretji, da se mora vsebina besedila skladati z naukom dvanajstih apostolov. Judov „evangelij“ pade v vseh treh kriterijih. Nastal je po apostolski dobi, v bogoslužju se je uporabljal le v redkih predvsem koptskih (egiptovskih) skupnostih, zaradi prevrednotenja osnovnega Jezusovega učenja, predvsem njegove odrešenjske vloge in vstajenja od mrtvih, pa je seveda popolnoma v nasprotju z apostolsko vero.

 

Kot se vse bolj kaže, »vrag šalo jemlje« na več področjih. Dohodki se znižujejo, bonitetne ocene padajo, bencin se draži, prav tako hrana. Na vseh mogočih področjih nam pošiljajo nove položnice, na njih pa neke nove dajatve, spremenjene načine obračunavanja (jasno v našo škodo).

Evidentno je, da smo se znašli v loncu, ki vre, izstopiti ne moremo. Če so stvari samo delno tako slabe, kot sem opisal, bi moral biti to znak politiki za alarm.

Država ni tu zato, da jo imamo kot okrasek, ampak da servisira državljane in jim omogoči normalno življenje. Ne na način, da le daje, ampak tako, da ustvari ugodne pogoje za razvoj in preživetje svojih ljudi.

Enkrat za spremembo bi si želel, da bi k reševanju naših skupnih nakopičenih težav pristopili vsi tisti, ki bi lahko pomagali najti izhod iz te krize. Ni problema, ljudje smo potrpežljivi, nekaj časa bomo že zdržali, če se nam bo jasno pokazalo, da obstaja izhod iz krize. Vendar pa se zdi, da je aktualna politika glede sodelovanja paralizirana. Ne samo, da se ni zmožna poenotiti glede reševanja krize, še več, kaže kot da so nekateri pripravljeni potopiti lastno državno barko, za ceno apriornega zavračanja rešitev nasprotne politične opcije.

Pregovorna slovenska razklanost nas lahko v teh kriznih časih pripelje do bankrota. Ali lahko že nekdo pove šefu vlade in šefu opozicije, da je v interesu vseh državljanov, da najdeta skupno rešitev? Bi lahko enkrat za spremembo vse stranke potiskale državni voz v isto smer? Ali časi še niso dovolj težki? Kaj se bo moralo še zgoditi, da bomo spoznali, da ni rešitev države v tem, da sem uredil službo svojemu znancu, ampak da zagotovimo čim več delovnih mest, da bodo ljudje imeli možnost preživeti z delom lastnih rok in ne z mizerno socialno podporo?

Ker pa sem po prepričanju realist, bom dal jeseni zorati naš travnik na dolenjskem. Drugo leto bom tam posadil krompir in kasneje pšenico… Če se politiki ne bodo uspeli dogovoriti, nam bo pridelek, kakršenkoli že bo, prišel prav.

"Vsi mrtvi imajo pravico do groba in do spomina. Vsi živi, ki so bili v preteklosti krivično prizadeti, imajo pravico do poprave krivic in ustrezne odškodnine."

Dr. Danilo Türk 18.8.2012

In kaj dr. Türk ste do zdaj naredili za to, da bi res bilo tako?

Ena izmed stvari, ki mi je všeč pri radiu, je skrivnostnost. Kdo se skriva za glasom, ki ga slišim? Kako si predstavljam to kar slišim? Na radiu, za razliko od televizije, dela domišljija. Sami si moramo zamisliti ozadje in scenografijo radijske igre, sami pomisliti kako je z gnečo na cestah in kaj pomeni, da je vreme spremenljivo in ne delno oblačno.

Televizija in filmi so nam vse to odvzeli. Namesto nas je sceno televizijskega studia postavil arhitekt in scenograf je s pomočjo računalniške grafike ustvaril sceno fantastičnega filma. Režiser si je scenarij razložil po svoje in nikjer ne piše, da je tak, kot bi po predlogi moral biti. Potem le sedimo v naslanjaču in vse okoli nas se dogaja. Samo od sebe. Sedimo in strmimo.

Saj ne rečem, imamo dobre filme in slika s prizorišča nekega dogodka lahko pove več kot tisoč besed. A kljub temu imam rad radio z domišljijskim ozadjem, ki ga spletemo v svoji glavi, prav tako kot ob branju knjige. In roko na srce, nisem še videl filma, ki bi bil boljši od njegove knjižne predloge. In prav toliko kot je knjižna predloga boljša od filmske interpretacije, toliko domišljije nam je »ukradla« vizualizacija.

Je tako izgledala 8. postaja križevega pota? Gotovo, da ne! Gre le za fotografovo projekcijo...