Kot se vse bolj kaže, »vrag šalo jemlje« na več področjih. Dohodki se znižujejo, bonitetne ocene padajo, bencin se draži, prav tako hrana. Na vseh mogočih področjih nam pošiljajo nove položnice, na njih pa neke nove dajatve, spremenjene načine obračunavanja (jasno v našo škodo).

Evidentno je, da smo se znašli v loncu, ki vre, izstopiti ne moremo. Če so stvari samo delno tako slabe, kot sem opisal, bi moral biti to znak politiki za alarm.

Država ni tu zato, da jo imamo kot okrasek, ampak da servisira državljane in jim omogoči normalno življenje. Ne na način, da le daje, ampak tako, da ustvari ugodne pogoje za razvoj in preživetje svojih ljudi.

Enkrat za spremembo bi si želel, da bi k reševanju naših skupnih nakopičenih težav pristopili vsi tisti, ki bi lahko pomagali najti izhod iz te krize. Ni problema, ljudje smo potrpežljivi, nekaj časa bomo že zdržali, če se nam bo jasno pokazalo, da obstaja izhod iz krize. Vendar pa se zdi, da je aktualna politika glede sodelovanja paralizirana. Ne samo, da se ni zmožna poenotiti glede reševanja krize, še več, kaže kot da so nekateri pripravljeni potopiti lastno državno barko, za ceno apriornega zavračanja rešitev nasprotne politične opcije.

Pregovorna slovenska razklanost nas lahko v teh kriznih časih pripelje do bankrota. Ali lahko že nekdo pove šefu vlade in šefu opozicije, da je v interesu vseh državljanov, da najdeta skupno rešitev? Bi lahko enkrat za spremembo vse stranke potiskale državni voz v isto smer? Ali časi še niso dovolj težki? Kaj se bo moralo še zgoditi, da bomo spoznali, da ni rešitev države v tem, da sem uredil službo svojemu znancu, ampak da zagotovimo čim več delovnih mest, da bodo ljudje imeli možnost preživeti z delom lastnih rok in ne z mizerno socialno podporo?

Ker pa sem po prepričanju realist, bom dal jeseni zorati naš travnik na dolenjskem. Drugo leto bom tam posadil krompir in kasneje pšenico… Če se politiki ne bodo uspeli dogovoriti, nam bo pridelek, kakršenkoli že bo, prišel prav.