V Križankah je na ogled muzikal Jezus Christ Superstar avtorjev Andrewa Lloyd Webbra in Tima Ricea. To je sicer delo na svetopisemsko temo, ki pa kristjane ves čas provocira, saj zgodbo poljubno obrača, sprevrača, potvarja. Avtorji pravijo, da želijo Jezusovo zgodbo prikazati skozi oči Jude Iškarjota, da je Marija Magdalena v Jezusa zaljubljena in podobno.

Spomnim se, da nas je filmska hipijevska uprizoritev konec sedemdesetih glasbeno sicer navdušila, kakšne globje teže pa film ni imel, razen morda tiste, da se je sploh pojavil v našem paradižu.

Ne bom se spuščal v kritiko avtorskega pristopa, marveč bom tokrat napisal nekaj več o gnostičnem evangeliju »odpadlega« apostola, ki so ga pred nekaj leti »našli«.

Govorice, češ da nek antični koptski rokopis kroži po trgu ukradenih starin, so se pojavile že proti koncu 20. stoletja. Potrdili so jih komaj pred nekaj leti, in sicer potem, ko se je neki kupec, ki mu rokopisa ni uspelo prodati muzejem, odločil, da bo denar, ki ga je zanj zapravil, dobil nazaj tako, da ga objavi.“ Ta kupec je švicarska trgovka s starinami Frieda Nussberger-Tchacos, ki v dokumentarnem filmu družbe National Geographic, zatjuje »da jo je Juda izbral, da opere njegovo ime pred zgodovino.«

Kaj prinaša Judov „evangelij“?

Rokopis na papirusu v koptskem jeziku izvira iz let med 220 in 340 po Kristusu in je kopija starejšega izvirnika v grščini, ki je verjetno nastal konec drugega stoletja (170 – 190). V njem je navedeno, da je Jezus Juda kot svojega prijatelja prosil, naj ga izda in tako "preseže" druge apostole. Ključne so Jezusove besede Judu: „Vse jih boš presegel, kajti žrtvoval boš človeka, ki je moje oblačilo.“ Tako naj bi pomagal Jezusu, da se osvobodi telesa in tako osvobodi njegov resnični duhovni jaz ali božansko bitje v njem. Rokopis trdi, da je samo Juda povsem razumel pomen Jezusovega učenja in da se je podredil njegovi volji.

Gre za tipično gnostični pogled na svet duha in materialnega. Prvi gnostiki („tisti, ki spoznajo oziroma spoznavajo“) so se pojavili na prelomu drugega stoletja. Njihovo učenje pravi, da se človek zaradi duhovne iskre, ki je v njem, lahko zave, da je celoten materialni svet grešen in zmoten. Človeško telo je kakor ječa, v kateri je ujeta čista duhovna narava. Odrešitev v tem smislu pomeni „osvoboditev“ iz spon telesnega, materialnega, ustvarjenega..., ter prehod v breztelesno, eterično in duhovno bivanje. Ključna gnostična filozofija, da je telo „zlo“, ki mora biti uničeno, da bi bil človek rešen, je bila že za prve kristjane, močan krivoverski napad na bistvo krščanskega sporočila, ki poudarja duhovno, umsko in telesno zdravje.

Na tem mestu se srečamo s škofom Irenejem iz Lyona, ki je prvi postavil merila kanoničnosti svetopisemskih spisov. Ta piše v svojem delu Proti herezijam, da je „evangelij“ po Judu nastal v krogu, ki se načrtno posvečal „prevrednotenju vseh vrednot“. Skupina gnostikov, imenovana Kajniti je med drugim zatrjevala, da je Kajn, morilec brata Abela, pravzaprav storil prav. Tako so zavrnili Staro zavezo in njenega Stvarnika. Ne more nas torej presenetiti, da je to okolje dalo besedilo, v katerem je Juda Iškarijot predstavljen kot duhovno pozitiven lik. Gre za besedilo, ki je bilo krivoversko takrat in je še danes.

Obstajajo trije kriteriji za umestitev besedil v svetopisemski kanon. Prvi je čas nastanka, drugi je splošna uporaba takega spisa v bogoslužju in tretji, da se mora vsebina besedila skladati z naukom dvanajstih apostolov. Judov „evangelij“ pade v vseh treh kriterijih. Nastal je po apostolski dobi, v bogoslužju se je uporabljal le v redkih predvsem koptskih (egiptovskih) skupnostih, zaradi prevrednotenja osnovnega Jezusovega učenja, predvsem njegove odrešenjske vloge in vstajenja od mrtvih, pa je seveda popolnoma v nasprotju z apostolsko vero.