Ena izmed stvari, ki mi je všeč pri radiu, je skrivnostnost. Kdo se skriva za glasom, ki ga slišim? Kako si predstavljam to kar slišim? Na radiu, za razliko od televizije, dela domišljija. Sami si moramo zamisliti ozadje in scenografijo radijske igre, sami pomisliti kako je z gnečo na cestah in kaj pomeni, da je vreme spremenljivo in ne delno oblačno.

Televizija in filmi so nam vse to odvzeli. Namesto nas je sceno televizijskega studia postavil arhitekt in scenograf je s pomočjo računalniške grafike ustvaril sceno fantastičnega filma. Režiser si je scenarij razložil po svoje in nikjer ne piše, da je tak, kot bi po predlogi moral biti. Potem le sedimo v naslanjaču in vse okoli nas se dogaja. Samo od sebe. Sedimo in strmimo.

Saj ne rečem, imamo dobre filme in slika s prizorišča nekega dogodka lahko pove več kot tisoč besed. A kljub temu imam rad radio z domišljijskim ozadjem, ki ga spletemo v svoji glavi, prav tako kot ob branju knjige. In roko na srce, nisem še videl filma, ki bi bil boljši od njegove knjižne predloge. In prav toliko kot je knjižna predloga boljša od filmske interpretacije, toliko domišljije nam je »ukradla« vizualizacija.

Je tako izgledala 8. postaja križevega pota? Gotovo, da ne! Gre le za fotografovo projekcijo...