Pred nekaj leti, ko je zgornjo trditev izrekel Justin Stanovnik, nekdanji predsednik Nove slovenske zaveze, se mi je zdela močno pretirana. Takrat je izjava dvignila kar nekaj prahu in spet obudila polemike o spravi in pomiritvi.

V zadnjih letih pa je dozorelo spoznanje, da sprava, kot smo si jo predstavljali, sploh ni mogoča. Počakati bo treba, da bodo tako ali drugače udeleženi v vojno-povojnih procesih pomrli in da bodo skušale naslednje generacije tragične delitve preseči. Čas pač celi rane, če jih že ljudje ne znamo… Vsak (levi in desni) verjetno nosi del krivde, da do zdaj ni prišlo do minimalnega poenotenja stališč glede druge svetovne vojne in dogajanja po njej. Dokler na obeh straneh ne bo prišlo do iskrenega kesanja in prošnje po odpuščanju, se ne bo nič premaknilo. (In Cerkev v tem procesu ni stran v postopku.)

Trenutno stvari stojijo kot pribite. Eni vztrajajo na enem, drugi na drugem bregu. V tem smislu državljanska vojna resnično še traja. Že res, da se ne streljamo z orožjem, ampak besedno in gestualno pa gredo stvari čez vsako mero dobrega okusa.

Nesposobnost preseganja nasprotij v korist in blagor svojih ljudi, boleče reže. Trmasto vztrajanje na svojem, brez popuščanja ne vodi nikamor. Sposobni smo se spreti do konca zaradi majhnih kamnov ob poti, ki so v naših predstavah postali skale, čez katere ne moremo.

Morda kdo celo misli, da nima nikomur nič odpuščati in se z nikomer spravljati. Če bi to držalo se seveda ne bi trmasto oklepal svojih stališč, temveč bi skušal svoje vedenje dopolniti in razumeti, kaj je »nasprotnika« pripeljalo do njegove odločitve.

Tako seveda ne razumem kaj je aktualnega predsednika republike navedlo, da v Vitanju ob odprtju »kulturno vesoljskega centra« ni hotel seči v roke niti ministru za kulturo niti evropskemu poslancu, prav tako ju ob začetku svojega govora ni niti pozdravil, kot se pač spodobi, če že pozdravljaš npr nekdanjo ministrico. V maniri prej zapisanega bi lahko nadaljeval, da se nedokončana državljanska vojna odraža tudi v ideološkem ignoriranju političnih nasprotnikov. Očitno je Danilo Türk prepričan, da je njegova pozicija dovolj močna in da bo ponovno izvoljen za predsednika že v prvem krogu. Prepričan je, da se mu zato ni treba ozirati na politične nasprotnike, še več prepričan je, da jih lahko celo ignorira!

In kam nas je pripeljala politična ignoranca zadnjih let? Poglejte okoli sebe…

PS Za Slovenijo bi bilo najbolje, da bi v drugem krogu predsedniške tekme zmagal Pahor z glasovi desnice.

Ko stopim na pokopališče ali kraj tragičnega spomina, navadno utihnem in skušam zbrati misli. Na pogrebu ali spominski slovesnosti res ne vidiš velikokrat ljudi, ki bi kvantali, glasno govorili, prepevali ali se iz komemoracije drugače norčevali. Molčeča prisotnost je običajna človeška gesta v naši kulturi, ko si vsak pokojnik zasluži svoj mir vsaj na tem mestu in ob tej priliki.

No, cvetober borčevskih aktivistov zbran med zastavonošami na slovesnosti onkraj meje v Bazovici, kjer so bili s strani fašistov leta 1930 ustreljeni štirje domoljubi, pa si je privoščil ravno tak škandal. Osebno sem prepričan, da so jim stvari ob sicer odličnem govoru Ljudmile Novak, malo ušle iz rok. Vsa leta so se čutili, da je to njihovo zaledje, da so oni edini poklicani častiti spomin Marušiča, Bidovca, Miloša in Valenčiča. V vseh teh letih umetnih delitev so pozabili, da so omenjeni štirje slovenski domoljubi padli daleč pred partizansko ustanovitvijo in v čisto drugačnih razmerah. Borce je zato moralo zelo potreti, ko so se organizatorji z one strani meje od njihovega dejanja distancirali. Še več, zapisali so, da je šlo za »tipično fašistično kričanje, psovanje in žvižganje«, ki ne žali samo »slovenske vlade in slovenske države, ampak vse demokratične Slovence, kjer koli živimo, delamo in ustvarjamo.«

In primerjava s fašističnim kričanjem je morala tukaj rdeče Stanovnikove sledilce, vajene drugačne podpore, zadeti »v mehko« (kot bi rekel Iztok Mlakar). Spet so jih primerjali s tistimi od katerih bi tako radi pobegnili. Spet so padli v družbo drugega totalitarizma in to še toliko huje, saj ljudje večinoma ne razumejo škandalov na krajih spomina.

Ljudmila Novak na slovesnosti ni nastopila le v vlogi predsednice NSi, ampak kot ministrica za Slovence po svetu, torej kot predstavnica slovenske vlade, ki je reprezentativna predstavnica Republike Slovenije. Zato so borci pravzaprav pljuvali po lastni državi. Legitimno je, da se z oblastjo ne strinjajo, vendar pa tega nikakor ne gre izražati na tak način. Lahko pa jih povabimo, naj to le še kje ponovijo, potem jih tako ali tako, kot prihodnje leto v Bazovico, ne bo nihče več vabil…

Na blagoslovitvi kapele in oltarja Lojzeta Grozdeta v Stiški baziliki, je bilo lepo in slavnostno vzdušje. Polna cerkev, ki je sprejela Grozdetove relikvije, je nekako skupno začutila vzvišenost trenutka. Grozde je prav iz njihovih cerkvenih klopi, kjer je bil prvega januarja 1943 pri 10. maši, odšel proti Trebnjemu in Mirni in s tem v smrt. V njihovi starodavni baziliki je našel zadnje duhovno okrepčilo pred smrtjo in zato je njegov »povratek« sem, v obliki relikvij, razumljiv.

Mašo je daroval novomeški škof Glavan ob navzočnosti stiškega opata, stiškega župnika in postulatorja Grozdetovega beatifikacijskega procesa.

Ob koncu predstavitve slike, sem župljanom zaželel, da bi Lojzetovo navzočnost v Stični sprejeli in se mu priporočali v prošnjah in molitvah. Tudi sliko bodo, upam blagohotno, doživljali kot iskren poskus približanja njegovega kratkega življenja tistim, ki iskreno iščejo dušni mir. Lojze nam pravi: »Pot je jasna!«

Če ne bi bilo Dela, ne bi vedel, da je bilo v Novi Gorici srečanje brigadirjev, ki so gradili to mesto. Noben drug medij namreč o tem ni poročal. Delo skrbi, da je lepo uravnoteženo. Sem in tja malo o Cerkvi in otrocih, malo o Janši, ki je itak nesposoben in aroganten, malo pa bo borcih in brigadirjih, s poudarkom na govoru »častnega meščana Nove Gorice«.

Zahvaljujem se Delu, da se trudi in na mesto proslave občinskega praznika pošlje tudi fotografa, ki obeleži nekdanje brigadirje, navešene z zastavami in rdečimi zvezdami, hvala tudi za informacijo, da je na Sabotinu spet gorelo (napis Naš Tito).

Ne vem koliko mladih si je res želelo v brigado. Nekaj gotovo, večina ne. Gotovo je bilo skupno delo v tistih časih potrebno. Tudi danes bi nam kakšna delovna akcija prav prišla in če se spomnimo na ekološke čistilne akcije, smo lahko na rezultate zelo ponosni. Pogrešam pa nekaj samorefleksije. Kot je bilo tam kaj dobrega, je bilo mnogim tudi težko. Morda zaradi sistematičnega političnega izigravanja resnične solidarnosti. Zaradi neiskrenih transparentov in zlaganih parol. Morda zaradi ovajanja tistih, ki niso dovolj dobro delali oz si za to niso dovolj prizadevali. Morda je bilo komu hudo, ker v nedeljo ni smel k maši…

Morda bi kdo ob srečanju brigadirjev rekel tudi kaj na to temo. Tako pa smo slišali le Kučanove besede, da strankam koalicije ni do zavezništva z ljudmi. »Nadomeščajo ga z oblastniškim podcenjevanjem in nespoštovanjem, tudi z žalitvami nekaterih družbenih skupin, zlasti učiteljev, univerzitetnih, znanstvenih in kulturnih delavcev, policistov in vojakov, borcev NOB, novinarjev, civilnodružbenih organizacij. Takšno ravnanje le še zmanjšuje zaupanje v politiko in oblast.«

Ne bi bilo spodobno, da bi njegove besede zdaj obrnil na brigadirska leta in oblast, ki je takrat oblastniško podcenjevalno, velikokrat tudi žaljivo zahtevala udeležbo na brigadirskem delu… Naj si vsak o tem misli svoje in pobrska po svojem spominu (če je bil brigadir ali so mu o tem povedali starejši), česa vsega se spomni. In kaj je pozabil. In zakaj je pozabil in izbrisal iz zavesti.

Meni veliko pove že to, da je novica našla svoje mesto le v Delu, ki je tako lepo uravnoteženo.

Zmoremo poslati človeka na luno, ne zmoremo pa obiskati soseda v stanovanju nasproti nas.

Zmoremo nakupovati dolge ure, časa za otroka, ki bi se rad igral z nami pa ne najdemo.

Zmoremo popraviti napako v jedrskem reaktorju, mamico, ki otovorjena potiska pokvarjen voziček, pa uspešno spregledamo.

Zmoremo preplezati najzahtevnejše smeri v Himalaji, na sprehod do bližnjega gozda s starim očetom pa se ne zmoremo odpraviti.

Lahko se potopimo globoko v ocean, v globino očesa žalostne žene pa ne zmoremo priti.

Lahko rešimo zadolženo banko, invalidu na vozičku, ki živi iz dneva v dan pa ne moremo zagotoviti, toplega obroka prav vsak dan.

Zvezde so daleč in ob njih spoznamo našo majhnost, a veličine tistega, ki zmore sočloveku reči oprosti, ne prepoznamo.

Človeka lahko razstavimo na delce, razrežemo na tanke trakove, a topline njegovega srca ne bomo zaznali.

Človek je uganka.

A kljub temu kaj vse zmoremo, kje vse smo bili, kaj vse smo rešili in kakšne rekorde smo podrli, je zame največji ta, ki otre solzo žalostnemu in zna jokati z njim. To zmorejo res redki in srečni ste, če poznate tega Človeka.