Pred nekaj leti, ko je zgornjo trditev izrekel Justin Stanovnik, nekdanji predsednik Nove slovenske zaveze, se mi je zdela močno pretirana. Takrat je izjava dvignila kar nekaj prahu in spet obudila polemike o spravi in pomiritvi.

V zadnjih letih pa je dozorelo spoznanje, da sprava, kot smo si jo predstavljali, sploh ni mogoča. Počakati bo treba, da bodo tako ali drugače udeleženi v vojno-povojnih procesih pomrli in da bodo skušale naslednje generacije tragične delitve preseči. Čas pač celi rane, če jih že ljudje ne znamo… Vsak (levi in desni) verjetno nosi del krivde, da do zdaj ni prišlo do minimalnega poenotenja stališč glede druge svetovne vojne in dogajanja po njej. Dokler na obeh straneh ne bo prišlo do iskrenega kesanja in prošnje po odpuščanju, se ne bo nič premaknilo. (In Cerkev v tem procesu ni stran v postopku.)

Trenutno stvari stojijo kot pribite. Eni vztrajajo na enem, drugi na drugem bregu. V tem smislu državljanska vojna resnično še traja. Že res, da se ne streljamo z orožjem, ampak besedno in gestualno pa gredo stvari čez vsako mero dobrega okusa.

Nesposobnost preseganja nasprotij v korist in blagor svojih ljudi, boleče reže. Trmasto vztrajanje na svojem, brez popuščanja ne vodi nikamor. Sposobni smo se spreti do konca zaradi majhnih kamnov ob poti, ki so v naših predstavah postali skale, čez katere ne moremo.

Morda kdo celo misli, da nima nikomur nič odpuščati in se z nikomer spravljati. Če bi to držalo se seveda ne bi trmasto oklepal svojih stališč, temveč bi skušal svoje vedenje dopolniti in razumeti, kaj je »nasprotnika« pripeljalo do njegove odločitve.

Tako seveda ne razumem kaj je aktualnega predsednika republike navedlo, da v Vitanju ob odprtju »kulturno vesoljskega centra« ni hotel seči v roke niti ministru za kulturo niti evropskemu poslancu, prav tako ju ob začetku svojega govora ni niti pozdravil, kot se pač spodobi, če že pozdravljaš npr nekdanjo ministrico. V maniri prej zapisanega bi lahko nadaljeval, da se nedokončana državljanska vojna odraža tudi v ideološkem ignoriranju političnih nasprotnikov. Očitno je Danilo Türk prepričan, da je njegova pozicija dovolj močna in da bo ponovno izvoljen za predsednika že v prvem krogu. Prepričan je, da se mu zato ni treba ozirati na politične nasprotnike, še več prepričan je, da jih lahko celo ignorira!

In kam nas je pripeljala politična ignoranca zadnjih let? Poglejte okoli sebe…

PS Za Slovenijo bi bilo najbolje, da bi v drugem krogu predsedniške tekme zmagal Pahor z glasovi desnice.