Trikrat razprodane Križanke, hrvaška produkcija, Tomaž Pandur in Evripid…

Medeja je bila v grški mitologiji hči kolhidskega kralja Eeta, Apsirtova sestra. Jazonu je pomagala pri pobegu s Kolhide, kasneje pa je postala njegova žena, mu rodila dva sinova. Ko pa jo je sklenil zapustiti zaradi politične poroke s hčerko kralja Kreonta, se ji pomrači um. Najprej iz maščevanja ubije Jazonovo nesojeno nevesto in nato, da bi Jazona še bolj prizadela tudi svoja otroka.

Tomaž Pandur se je v zadnjih letih nekaj bolj usmeril v besedila. Pred leti so bile njegove predstave bolj »vizualni šovi«, kjer je bilo temu tudi vse podrejeno. Tokrat zgodba, kjub šovu stoji na svojih temeljih, prestavljena pa je v nadrealistično krajino, ki ji je tokrat s scensko obliko pomagalo še deževno vreme z bliskanjem in udarjanjem kapelj po platneni strehi Plečnikovih Križank. Le nekaj se v vseh letih vendarle ni spremenilo. Če Pandurja nisi maral takrat, ga tudi zdaj ne maraš in obratno publika, ki mu je pred leti zvesto sledila, ga tudi tokrat ni pustila brez aplavza… Pandurjeva poetika je pač namenjena tistim, ki se v teatru radi počutijo nelagodno.

Tomaž Pandur je ob Medeji povedal, da si je prizadeval, da bi smrt upodobil poetično. Če je bila misel, da je smrt zaradi taktov Straussove Na lepi modri Donavi, lahko poetična, potem si tako življenje, kot gledališče, pač predstavlja nekoliko površinsko.