Pri nas je bilo danes slovesno, saj je 41 mladih prejelo zakrament sv. birme. Cerkev je bila polna, lepo okrašena, mladi polni navdušenja, birmovalec poln modrosti in hkrati očetovsko prijazen, birmanci so imeli vsi enaka oblačila, tako da tudi socialne in modne razlike niso preveč bodle v oči. Navzven je bil ta dan prazničen v najbolj žlahtnem pomenu besede. Kaj pa navznoter?

Birma je že dolgo »zakrament odpada«, kot so ga poimenovali na straneh Mladega vala v tedniku Družina. »Še tole naredim, pa me v Cerkvi več ne vidijo…« Zakaj? Zakaj potem sploh vztrajati do birme, če pa nam to nič ne pomeni? Zaradi daril, cerkvene poroke ali zato, da babica ne bo sitna?

Koliko izmed teh 41. se jih bo prišlo v četrtek (ko je zahvalna maša za birmo) zahvalit za prejeti zakrament? Kolikim bo današnji dan le nadvse velika slovesnost ob odhodu iz Cerkve?

Težava in krivda je vedno doma. Če v družini ni molitve in (vsaj) nedeljskega rednega obiska svete maše, če je vse važnejše kot pa vera, potem tudi od mladih ne moremo pričakovati, da bi se držali nečesa, česar njihova družina živi. Kako naj mladi hodijo k nedeljskemu bogoslužju, če tja ne gredo njihovi starši?

»Od srednješolcev s Cerkvijo ostanejo povezani le tisti, za katerimi stojijo verni starši,« ugotavljajo v Mladem valu. In to drži kot pribito. Če se le spomnim srečanja za starše, ki smo ga imeli v času priprave na birmo, kjer se je pokazala vsa verska revščina nekaterih družin. Celo taka, da se resno vprašaš, zakaj sploh hočejo, da gre otrok k birmi, če jim zakrament nič ne pomeni. Spomnim se nekega očka, ki je ves čas govoril o (nas) »krščanih«. Pa kaj naj bi to bilo? So krščani prebivalci Krškega, morda tisti, ki priznavajo le krst, ali tisti ki se zaklinjajo na kakega »svetega Krščana«?

Vsem otrokom torej zdaleč ne bo lahko. Njihova žeja po Besedi, ki jo bodo začutili, ne bo vselej potešena. Ampak le Gospod je tisti, ki semenu daje življenje. Morda bo vzklilo takrat, ko najmanj mislimo.

Na kapelici v Pevojah sem osvežil podobo sv. Vida. Končano je vse razen obraza in rok, ki še čakajo na zaključne poteze. Kapelica bo kmalu zasijala v novi luči.

O zadevi Patrija do zdaj nisem pisal. Teze na način neugotovljenega kraja, za neugotovljenja dejanja, v zvezi z neugotovljenimi koristmi, nikoli niso obetala kaj drugega kot politično sodbo. Janša bo za del javnosti vedno kriv, karkoli bo že storil in kakorkoli mu bodo že sodili, za drugi del bo vedno nedolžen, saj tako napisana obsodba pač težko koga prepriča.

Proces sam se mi je še najbolj zdel podoben Kozlovski sodbi v Višnji Gori Josipa Jurčiča, kjer je kozel Lukeža Drnulje in poželel nepopasen vrt Andraža Slamorezca. Razlika s sodbo Flereta Krivegastegna je seveda očitna in jasna, saj imamo tukaj zdaj jasno obsodbo na dveletno zaporno kazen za prvaka opozicije, in ne zgolj zamahovanje po kozlovi senci z devetimi udarci.

Precej prepričan sem, da je Janša skupaj z ostalimi že prejšnji petek vedel, da bo obsojen. Temu pripisujem tudi velik medijski odziv in poziv ljudem naj pridejo pred sodišče, ko bo sodba razglašena. Navkljub vsemu se mi je to zdelo pretirano.

Danes je eden od demonstrantov celo izjavil, da tega sodišča ne priznava. Pa ja ne bomo padli na dikcijo nekega kovinarja, ki je pred desetletji izrazil popolnoma enako formulacijo za sodišče v stari Jugoslaviji? Prepričan sem, da si mora Janša pravico izboriti na sodišču in ne izven njega. Sodba mora biti razveljavljena na pravnih temeljih in ne s pomočjo ulice.

Zaradi obsodilne sodbe smo lahko žalostni, jezni, razočarani, besni, ampak konec koncev obstaja višje sodišče in če vsa naša sodišča ne zaležejo se obtoženi lahko pritožijo pred Evropskim sodiščem. Pravica lahko zmaga samo na sodišču! Z jasnimi argumenti in dokazi! In če bi vsa naša sodišča obsodila politično, bo končno evropsko sodišče vendarle odločalo le na podlagi jasno zapisanih zakonov in ne indicev.

Reakcija članov stranke in zaskrbljene javnosti je bila torej, po mojem prepričanju, pretirana. Če bi bil jaz sodnik bi jo jemal kot pritisk na drugo (neodvisno, sodno) vejo oblasti. Četudi bi mi sodniki ne bili naklonjeni, bi se na njihovo razsodbo še vedno lahko pritožil in ker nismo v Ukrajini, bo lahko o tem reklo kakšno tudi Evropsko sodišče za človekove pravice.

Svak mi je danes resignirano potarnal, da je z današnjim dnem umrla pravna država. Se ne strinjam. Pravna država še sploh zaživela ni, saj tudi zločinov in zločincev nekdanjega sistema nismo obsodili. In če naša država ignorira petnajst tisoč po vojni pobitih in jih ne dovoli niti pokopati, kako bi potem lahko govorili o pravni državi v tem primeru?

Pestro radijsko delo vsake toliko časa navrže gosta posebne vrste. Da ne bo pomote, vsak človek je poseben, a nekateri pustijo posebno sled. Morda zaradi osebnosti, načina govora, osebne karizme ali pa ker se ukvarjajo s kakšno nenavadno stvarjo.

Tako sva se leta 2008 srečala z Robertom Markušem, takrat še aktivnim članom francoske Legije tujcev, ki je ob koncu 15 letne službe v Legiji izdal knjigo Borci brez preteklosti. Ped petimi leti sva posnela enourno oddajo o življenju v Tujski legiji in moram reči, da me je njegova življenjska izkušnja nagovorila. Mariborčan, ki je po stečaju TAM-a ostal na cesti, se je podal v Francijo in vstopil v Tujsko legijo, ne da bi znal eno samo francosko besedo, samo z željo, da pusti dotedanje življenje za seboj.

Karkoli si že mislimo o Legiji, Robert o njej govori izjemno spoštljivo. V njej se je marsikaj naučil, v njej po 15. letih zaslužil pokojnino.

Knjiga Borci brez preteklosti je imela zanj nepričakovan uspeh. Po treh ponatisih v slovenščini, se je leta 2011 odločil za prevod v francoščino in zdaj leta 2013 se je odločil, da napiše še nadaljevanje »Legija« - anekdote in tradicija. Knjiga na 350 straneh prinaša nekatere dogodke iz njegove petnajstletne vojaške kariere. Nekatere humorne, druge tragične, takšne kot je pač vojaško življenje, ko ga podoživljamo v spominih.

Pravzaprav je izjemno, če pomislimo, da je mladi kovinar, zdaj vojaški veteran, našel sebe in svojo usodo tako daleč od domovine, da je do zdaj izdal dve knjigi in da je kljub vsemu kar je doživel, poln optimizma in načrtov. Z ženo in otroci se želijo preseliti v Slovenijo, saj je, kot pravi sam, ki je kot vojak videl skoraj vse kontinente, povsod lepo, a doma najlepše.

Kljub temu, da knjigi iz jezikovnega vidika tudi kaj manjka, pa ima tisto česar marsikatera knjiga nima, namreč prepričljivost, ki jo lahko da samo lastna izkušnja. In Robert zna pripovedovati, beseda mu teče, zgodbe prav tako. Morda nagovori tudi vas.

Med visokimi kočevskimi drevesi, tam, kjer med ostanki pragozda kraljujejo številne divje živali na čelu z medvedom, volkom in risom, se je v letih druge svetovne vojne, usodno pisala zgodovina slovenskega naroda. Od okoli leta 1350 so na tem prostoru živeli Kočevarji, nemški kmetje s svojim dialektom, ki so jih tja naselili Ortenburžani. Ko so se ti leta 1941 večinoma izselili, je na tem prostoru zavladala tišina. Skoraj petsto kvadratnih kilometrov velika kraška planota med Kočevsko-Ribniškim poljem, Suho krajino, Novomeško kotlino in Belo krajino, je od takrat večinoma nenaseljena.

V letu 1942 je bil v Kočevskem Rogu nekaj časa sedež Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije, Izvršni odbor Osvobodilne fronte in glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet ter tiskarne in tehnike. Na skritem območju Baze 20, ki je svoje prve prebivalce sprejela 17. aprila 1943, so občasno delovali glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet, tiskarne, tehnika ter bolniška postaja.

Skoraj ni dvoma, da je ideja za povojni obračun z velikim številom političnih nasprotnikov, ki so bili s prevaro vrnjeni v roke zmagovalcem, nastala prav v Bazi 20. Neštete skrivne poti, ki so jih ubirali partizanski gverilci so vodile tudi mimo brezen Pod Krenom, mimo Macesnove Gorice in drugod. Globoke kraške jame s skorajda navpičnimi stenami, sredi nenaseljenega območja, ki so ga po vojni še dodatno osamili, so bile kot nalašč za dokončno »čiščenje«, kot se je slikovito izrazil eden od očetov slovenske revolucije. Tako tam vsaj v petih breznih in jamah ležijo žrtve povojnih pobojev, hrvaški domobrani in ustaši, srbski četniki in slovenski domobranci.

Kočevski Rog ima poseben pomen za obe nasprotni strani v državljanskem obračunu. Prva se ga spominja kot središče upora in veliko osvobojeno ozemlje, druga kot enega najbolj tragičnih mest sodobne slovenske zgodovine, kjer je našlo objem smrti še vedno neprešteto število, večinoma mladih mož.

Zanimivo, da se v istih dneh na širšem območju Kočevskega Roga srečujeta obe strani. Partizanska se je tako zbrala v soboto 1. junija na spominskem območju partizanskih bolnišnic in Baze 20. Slavnostni govornik je bil predsednik republike Borut Pahor, ki je v govoru razmišljal o prelomnosti in pomenu   slovenskega narodnoosvobodilnega boja za narodovo ohranitev.

Prihodnjo nedeljo 9. junija, pa se bodo pri jami pod Krenom zbrali svojci in ohranjevalci spomina povojni pobitih. Sveto mašo za pobite bo v »naravni katedrali kočevskih dreves«, daroval novomeški škof Andrej Glavan. Na spravno spominsko slovesnost pa tja že vsa leta vabi Nova Slovenska zaveza, ki po maši pripravlja tudi kulturni program. Deveti junij sovpada z dogodki pred 68. leti. To je namreč ravno dan, ko so se likvidacije končale in ni bilo več streljanja ter miniranja. Okrog jame je bilo vse tiho. Trije domobranci so se tisto noč rešili iz brezna v Macesnovi Gorici: Milan Zajec, France Dejak in Franc Kozina. Živih je bilo sicer še okoli deset, vendar pa ostali niso zmogli napora, da bi splezali na površje, kajti nekateri so bili v jami več dni…

Kako razumeti to dvojnost? Na eni strani narodnoosvobodilni boj in razmislek o narodovi ohranitvi, po drugi strani pa toliko žrtev, da lahko govorimo celo o genocidu, precej večjem od tistega v Srebrenici? Kako, da se je lahko v tihoti stoletnih dreves, dogajalo nekaj tako krutega in neusmiljenega? Kako, da ljudje po štiriletni moriji še niso imeli dovolj krvi? Koliko mater je ostalo brez sinov, koliko žena brez mož? Koliko otrok se ni rodilo? Kako prikrajšani smo za te ljudi? Se ob veličini sploh zavedamo tragike teh gozdov?

Predsednik Borut Pahor v Bazi 20 lahko poziva, naj Slovenci stopimo skupaj, a dokler prav tam ne bo spregovoril tudi o bolečini svojcev pobitih, pravega odmeva njegova beseda ne bo imela. Zgodovine pač ni treba popravljati, le vso je treba povedati. Potem se bomo enkrat lahko vsi zbrali v Kočevskem Rogu, nasledniki partizanov in domobrancev. Skupaj. Podali si bomo roke in od junaške Baze 20 odšli tudi do jame pod Krenom, kjer bomo priznali storjene krivice. Takrat bo odpadla lupina, povrhnjica, ki nam brani, da bi lahko živeli bolj složno. Slovenec Slovencu ne bo več volk, ampak pošten sosed.