Med visokimi kočevskimi drevesi, tam, kjer med ostanki pragozda kraljujejo številne divje živali na čelu z medvedom, volkom in risom, se je v letih druge svetovne vojne, usodno pisala zgodovina slovenskega naroda. Od okoli leta 1350 so na tem prostoru živeli Kočevarji, nemški kmetje s svojim dialektom, ki so jih tja naselili Ortenburžani. Ko so se ti leta 1941 večinoma izselili, je na tem prostoru zavladala tišina. Skoraj petsto kvadratnih kilometrov velika kraška planota med Kočevsko-Ribniškim poljem, Suho krajino, Novomeško kotlino in Belo krajino, je od takrat večinoma nenaseljena.

V letu 1942 je bil v Kočevskem Rogu nekaj časa sedež Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije, Izvršni odbor Osvobodilne fronte in glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet ter tiskarne in tehnike. Na skritem območju Baze 20, ki je svoje prve prebivalce sprejela 17. aprila 1943, so občasno delovali glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet, tiskarne, tehnika ter bolniška postaja.

Skoraj ni dvoma, da je ideja za povojni obračun z velikim številom političnih nasprotnikov, ki so bili s prevaro vrnjeni v roke zmagovalcem, nastala prav v Bazi 20. Neštete skrivne poti, ki so jih ubirali partizanski gverilci so vodile tudi mimo brezen Pod Krenom, mimo Macesnove Gorice in drugod. Globoke kraške jame s skorajda navpičnimi stenami, sredi nenaseljenega območja, ki so ga po vojni še dodatno osamili, so bile kot nalašč za dokončno »čiščenje«, kot se je slikovito izrazil eden od očetov slovenske revolucije. Tako tam vsaj v petih breznih in jamah ležijo žrtve povojnih pobojev, hrvaški domobrani in ustaši, srbski četniki in slovenski domobranci.

Kočevski Rog ima poseben pomen za obe nasprotni strani v državljanskem obračunu. Prva se ga spominja kot središče upora in veliko osvobojeno ozemlje, druga kot enega najbolj tragičnih mest sodobne slovenske zgodovine, kjer je našlo objem smrti še vedno neprešteto število, večinoma mladih mož.

Zanimivo, da se v istih dneh na širšem območju Kočevskega Roga srečujeta obe strani. Partizanska se je tako zbrala v soboto 1. junija na spominskem območju partizanskih bolnišnic in Baze 20. Slavnostni govornik je bil predsednik republike Borut Pahor, ki je v govoru razmišljal o prelomnosti in pomenu   slovenskega narodnoosvobodilnega boja za narodovo ohranitev.

Prihodnjo nedeljo 9. junija, pa se bodo pri jami pod Krenom zbrali svojci in ohranjevalci spomina povojni pobitih. Sveto mašo za pobite bo v »naravni katedrali kočevskih dreves«, daroval novomeški škof Andrej Glavan. Na spravno spominsko slovesnost pa tja že vsa leta vabi Nova Slovenska zaveza, ki po maši pripravlja tudi kulturni program. Deveti junij sovpada z dogodki pred 68. leti. To je namreč ravno dan, ko so se likvidacije končale in ni bilo več streljanja ter miniranja. Okrog jame je bilo vse tiho. Trije domobranci so se tisto noč rešili iz brezna v Macesnovi Gorici: Milan Zajec, France Dejak in Franc Kozina. Živih je bilo sicer še okoli deset, vendar pa ostali niso zmogli napora, da bi splezali na površje, kajti nekateri so bili v jami več dni…

Kako razumeti to dvojnost? Na eni strani narodnoosvobodilni boj in razmislek o narodovi ohranitvi, po drugi strani pa toliko žrtev, da lahko govorimo celo o genocidu, precej večjem od tistega v Srebrenici? Kako, da se je lahko v tihoti stoletnih dreves, dogajalo nekaj tako krutega in neusmiljenega? Kako, da ljudje po štiriletni moriji še niso imeli dovolj krvi? Koliko mater je ostalo brez sinov, koliko žena brez mož? Koliko otrok se ni rodilo? Kako prikrajšani smo za te ljudi? Se ob veličini sploh zavedamo tragike teh gozdov?

Predsednik Borut Pahor v Bazi 20 lahko poziva, naj Slovenci stopimo skupaj, a dokler prav tam ne bo spregovoril tudi o bolečini svojcev pobitih, pravega odmeva njegova beseda ne bo imela. Zgodovine pač ni treba popravljati, le vso je treba povedati. Potem se bomo enkrat lahko vsi zbrali v Kočevskem Rogu, nasledniki partizanov in domobrancev. Skupaj. Podali si bomo roke in od junaške Baze 20 odšli tudi do jame pod Krenom, kjer bomo priznali storjene krivice. Takrat bo odpadla lupina, povrhnjica, ki nam brani, da bi lahko živeli bolj složno. Slovenec Slovencu ne bo več volk, ampak pošten sosed.