Pri nas je bilo danes slovesno, saj je 41 mladih prejelo zakrament sv. birme. Cerkev je bila polna, lepo okrašena, mladi polni navdušenja, birmovalec poln modrosti in hkrati očetovsko prijazen, birmanci so imeli vsi enaka oblačila, tako da tudi socialne in modne razlike niso preveč bodle v oči. Navzven je bil ta dan prazničen v najbolj žlahtnem pomenu besede. Kaj pa navznoter?

Birma je že dolgo »zakrament odpada«, kot so ga poimenovali na straneh Mladega vala v tedniku Družina. »Še tole naredim, pa me v Cerkvi več ne vidijo…« Zakaj? Zakaj potem sploh vztrajati do birme, če pa nam to nič ne pomeni? Zaradi daril, cerkvene poroke ali zato, da babica ne bo sitna?

Koliko izmed teh 41. se jih bo prišlo v četrtek (ko je zahvalna maša za birmo) zahvalit za prejeti zakrament? Kolikim bo današnji dan le nadvse velika slovesnost ob odhodu iz Cerkve?

Težava in krivda je vedno doma. Če v družini ni molitve in (vsaj) nedeljskega rednega obiska svete maše, če je vse važnejše kot pa vera, potem tudi od mladih ne moremo pričakovati, da bi se držali nečesa, česar njihova družina živi. Kako naj mladi hodijo k nedeljskemu bogoslužju, če tja ne gredo njihovi starši?

»Od srednješolcev s Cerkvijo ostanejo povezani le tisti, za katerimi stojijo verni starši,« ugotavljajo v Mladem valu. In to drži kot pribito. Če se le spomnim srečanja za starše, ki smo ga imeli v času priprave na birmo, kjer se je pokazala vsa verska revščina nekaterih družin. Celo taka, da se resno vprašaš, zakaj sploh hočejo, da gre otrok k birmi, če jim zakrament nič ne pomeni. Spomnim se nekega očka, ki je ves čas govoril o (nas) »krščanih«. Pa kaj naj bi to bilo? So krščani prebivalci Krškega, morda tisti, ki priznavajo le krst, ali tisti ki se zaklinjajo na kakega »svetega Krščana«?

Vsem otrokom torej zdaleč ne bo lahko. Njihova žeja po Besedi, ki jo bodo začutili, ne bo vselej potešena. Ampak le Gospod je tisti, ki semenu daje življenje. Morda bo vzklilo takrat, ko najmanj mislimo.