Mirjam - hitro mislim ...

Težko bi se odločila, ko gre za skrajnosti. Ne eno, niti drugo mi ne leži. Definitivno pa raje vidim, da mi je vroče, kot da me zebe. Ker zebe me kar hitro in mrzle noge mi niso všeč.

Saj je lepo gledat skozi okno, kako sneži in kako drugi odmetavajo sneg :-). Tudi zimske vragolije na snegu so luštne. Ampak toliko enega "dela" okrog oblačenja, preoblačenja, sušenja,... potegnejo za sabo. Pozimi se ne morem s kolesom vozit v službo in sem, če se ravno ne prisilim (in to se tako težko), cela zasedena.

Poleti je boljša štimunga. Več energije v zraku, daljši dan, manj cunj za oblačenje, žehte se super sušijo zunaj, daljši dnevi so, več možnosti za športanje, dopusti so pred vrati in za njimi, pa še kak plus bi se našel za poletje.

Ima pa tudi zima kak plus, da ne bom krivična. Prinaša dolge skupne umirjene večere, čas za sortiranje in pospravljanje (če si ga vzameš :-)), kak filmski večer več...

Danes nisem prav pri volji, čeprav se nam je pa vreme prav na vsa usta zasmejalo in se bom očitno morala prisilit, da grem z Maruško malo na zrak. Noč je bila spet slabša, kot ponavadi, ampak bo že. Bom spet pretipala in preštela zobovje, ko pridem domu. :-)

Nekaj volje in zagona mi je dala jutranja maša ob prazniku Gospodovega darovanja. Zanimivo. Ko je radijski zvonček oznanil sv. mašo, sem morala na hitro preklopit. Od cifer, zneskov in popustov (delala sem račune) sem se v momentu preselila v radijsko kapelo s svečko v roki. Kot v Rudi Carrell showu. :-) Se ga spomnite?

Br. Štefan Kožuh se je spet izkazal in "naredil" čisto posebno mašo. Hvala.

Zdaj pa spet v akcijo! Pustna sobotna iskrica je namreč pred vrati! Pridete? Bi nam naredili nekaj reklame in vprašali v šoli ravnatelja, če bi učiteljice razdelile nekaj letakov med učence nižjih razredov? Saj vem, spet sprašujem samo sebe... :-) Če pa se javi kdo iz Ljubljane in bližnje okolice, z veseljem pošljemo letake. Ko bodo nared, seveda. :-)

Tole je tudi povzetek minulega vikenda. Super vikend je bil, tak družinski - v vseh pogledih, (skoraj) brez gledanja na uro. Dva dni smo bili skupaj, naspala sem se :-) in danes gremo novim zmagam naproti.

Nova pošiljka snega je bila obilna. Imamo veliko dvorišče in dovoz, tako so fantje (in Urša, pridna!) združili svoje moči in dvakrat skidali vse, kar je (bilo) belega. Novo pošiljko smo izkoristili tudi za sankanje. Moj mož ni preveč navdušen sankač, Maruši je tako ali tako vseeno (navdušena ni, proti pa nima, če jo drajsamo dol po hribu), navsezadnje izpade, da sem sama še najbolj navdušena sankačica. Ah, saj mi je res fajn se sankat, priznam. Le naslednjič moram RES nataknit smučarske "iberhoze", ker sicer sem vedno mokra do gat (pardon izrazu, tako je). Sankanje gor ali dol (no, sankanje gor sploh ne gre), važno je, da smo šli ven (sicer v najhujšem sneženju), da smo bili na zraku in da smo Marušo fajn zmatrali, da nam je zaspala za debele tri ur'ce.

V soboto zvečer sem odkrila nov zob. Zdaj jih imamo enajst. Pišuka, kar hitro lezejo ven...

Jaaa, saj res, novo pohištvo imamo v dnevni sobi, tako je cel vikend minil v selitvi iz "ta stare" dnevne (zdaj Marušine) sobe v novo. Glede na to, da je 2/3 omar itak zasedlo kablovje, CDji, filmi in ostala tehnična roba, sem delo mirno prepustila Žigu. Jaz sem se pa malo vrgla v kuhinjo in omar'ce (se že dolgo nisem).

Novih skupnih 25 let sta načela moj brat in žena, ki sta na mamin rojstni dan praznovala 25. obletnico poroke. In ob tej priložnosti sta v soboto pripravila zabavo. Fletno smo se imeli, dobro jedli in celo plesali (mož, hvala!). Maruška je delala počepe, plesala in zabavala navzoče (glej fotko). Mi smo zdržali do pol enajstih, potem pa (itak spet prepozno) šli spat...

Morda jima ne bo prav, da ju objavim na tem mestu, ampak če bo kaj narobe, Manca, boš že povedala, a ne? Upam. :-)

Ko sem šla danes z avtobusne postaje na radio, sem imela občutek, da smo v božičnem času. Snegec, tema, samo še "Sveta noč" je manjkala. Jutri bo Svečnica, "Sveta noč" sploh ne bo več aktualna, jutra pa ne bodo več dolgo temna... Še malo, pa bo pomlad. Komaj čakam!!!

Že od rojstva sem še pa še rada spala. Menda me je mami, ko sem zaspala, dala v vozek in delala na vrtu poleg mene. Vsake toliko me je pa hodila gledat, če sem sploh še živa. Očitno sem bila. :-)

In še danes rada spim, priznam. Kadarkoli, kjerkoli. Sploh v zadnjem času, odkar spet hodim v službo, sem prišla do zelo modre ugotovitve, da je spanec zame nujna dobrina. Res! Otroka spravljamo spat razmeroma pozno (po 10. zvečer). To bomo kmalu ukinili, pardon, Maruša, ampak počasi te bom morala premaknit na kakšno uro prej, drugače je z mano konec. Če gre Maruša spat okrog pol enajstih, imam potem še kakšno delo, grem pod tuš in polnoč je tu v momentu. Ob 5:50 zjutraj imam naštiman alarm na telefonu. Vmes pa se v "obdobju zob" oglasi "živi alarm" še 1x, 2x na noč. To sicer ne pomeni vstajanja, ampak samo prekinitev tistih, že tako kratkih uric spanja. 6 ur s prekinitvijo je pa zame absolutno premalo. Žiga lahko z njimi super funkcionira, jaz sem pa vsa gnila po takih nočeh.

Maruša je sicer pridna in redna zaspanka. Je spala tudi po 12 ur v kosu, ampak običajno po 10, da ne bo prevelike fovšije. :-) Zdaj, ko se obetajo zadnji zobje, je pa malo drugače, me pač pokliče...

Z možem imava urejeno tako, da gre on v službo bolj pozno, jaz pa čimprej. Da je Maruška v varstvu samo 6 ur, potem pa jo jaz "dvignem". In davek tistega "čimprej" je pač tak, kot je. Težava je v meni, ker Maruše še nisem navadila na zgodnejšo uro spanca. In tudi sebe. Ampak kakšno urico zase pa le morava imet', a ni tako?

Se bom že nekako navadila, otroka in sebe dajala spat prej (in ne sočasno), da bo še kaj energije za moža.

Priznam, ko nimam noči z osmimi urami, sem vsa sitna, zajedljiva in razdražljiva. V službi še gre, ko pridem domov, mi pa običajno "pade dol". K sreči imam moža, ki razume, zakaj sem taka "sitka" in me kdaj prav "natera", naj grem za pol urce počit'. Ker potem sem čisto nova. In zaspim lahko v momentu.

Kar se tiče prehoda iz porodniške v službo, mi je ta del najhujši. Ampak, saj bo, ne smem jamrat, ker sicer nam RES ni hudega...

Še dobro, da je danes sobota in smo lahko malce potegnili...

Pripenjam pa še eno od najinih najljubših fotografij. Tule ima naša punčka samo nekaj dni. Kakšen mir.....

Kako majhen je ta svet. No, bolje rečeno - Slovenija.

Ko smo lanskega septembra uživale zadnji teden morja v Izoli, slišim nekje v ozadju tranzistorček, iz katerega je prihajal radijski signal. Ko se mi je zdelo, da bi moralo biti že okrog poldneva, zaslišim eno tako mini zvonenje. Ne iz zvona izolskega zvonika, ampak iz tistega malega tranzistorčka "tam nekje".

Ma ne mor'š verjet. Nekdo na plaži posluša Radio Ognjišče. Začnem malo obračat glavo, od kod prihaja zvok in najdem dva znana obraza. Gospoda in gospo Šlibar, ki so naši radijski prijatelji in poslušalci že sto let. Gospod in gospa zadnja leta skrbita za zakusko za nastopajoče na naših gala koncertih. Gospod Šlibar pa je že nekaj let zaposlen na škofiji, kjer kuha za vrhove slovenske Cerkve. Po moje bi bilo prav zanimivo slišati, s katero jedjo je moč "osrečiti" g. Stresa...

G. Šlibar je prišel malo k nam "na obisk" (beri: sedel je na naš armaflex, pokrit z brisačo), pa se je debata začela. Ker smo bile 4 babe, smo ga kaj kmalu začele nadlegovati z vprašanji glede prehrane in receptov. Je bil prav radodaren z informacijami. Recept z ožetimi naribanimi bučkami, jajcem, gresom in skuto (vse skupaj zmešaš, malo osoliš in narediš kupčke na "protvanju", pa zlato zapečeš v pečici) smo kmalu stestirale doma in je bilo prav okusno.

Ga. Šlibar mi je dala pa še en boljši, bolj uporaben recept. Morda ga večina že ve. Jaz, "mlada" kuharica, pa sem to slišala prvič.

Kako do preverjeno dobrega riža za prilogo? Na maščobi prepražiš malo čebule ali pora ali obojega (nam je s porom super!), dodaš riž, da zastekleni (jaz prilijem še kanec vina za aromo in ko izhlapi...), zaliješ s primerno količino VRELE vode. Pomešaš, pokriješ in pustiš na ognju (vmes ne mešaš), da se skuha oz. da popije tekočino.

OK, sem že slišala tisti del: "pomešaš in pustiš". Nisem pa vedela, da je taka razlika, če riž cmariš v mrzli vodi ali če ga že kar takoj "umoriš" z vrelo. Ven pride res dober riž. Preverjeno dober, pravi ga. Šlibar. :-) Nerazkuhan, aromatičen, odličen za prilogo. Če bi zraven narezali še kaj mesa, bi rekli, da tako lahko nastane prav super rižota...

Joj, kdaj bomo šli na morje.............. Saj vem... se bomo kar načakali do takrat...

V času porodniškega dopusta (gotovo si je drugi del skovanke izmislil moški, pfej!) smo se kar nekako navadili matrat' pomaranče. Vsako jutro sem jih stiskala in vrtela, da so peške kar frčale naokrog. Citruse ima tudi naša ta mala že od ranih let (pardon, mesecev) prav rada. Jaz pa nimam preveč rada, da jih ima rada. Pomaranče gredo namreč težko "dol" (fleke je težko oprat, če ima pa kdo kak pameten nasvet, kako se to naredi brez pol kile Vanisha, ki je, mimogrede, itak en velik marketinški nateg, pa prosim, na dan z besedo). Pri soku ni hujših posledic, ker ga pije iz kozarca, pri krhljih je pa tako, da jo raje kar sama futram. Kontrolirano, da ne nastane iz enega krhlja "cel žur" od konice mezinca do konice komolca. Včasih med sok pade kakšna limon'ca, za jutranji kisli nasmeh.

Luštna navada. Tak mini obred, s katerim začneš dan. Nekateri ga začnejo z jutranjo grenčino, mi (smo) ga kar s sokom. Zdaj ta obred izvajata le še mož in Maruša. Tisti kozarec, ki je običajno pripadal meni, pa neseta dol k mami.

Ko je zjutraj kdaj primanjkovalo časa, sem naredila Endo-zvarek (Endovitalov sok rdeče pese + limona). Tega pa ostala dva člana ne obrajtata preveč, ampak ... je zdravo. In če mami naredi, se vsaj oči potrudi in spije, Maruša pa ... pač, kakor je dan. Včasih ji "potegne" (če je dosti limone), včasih pa ne. Brez limone ji je očitno preveč osladen.

Trkam na les, da odkar imamo Marušo, sploh še nismo bili bolni. Te dni sicer spet malo smrkamo, ampak nič omembe vrednega. Morda tudi zaradi tega jutranjega obreda.

Odkar hodim v službo, sem na čaju. Joži iz Endovitala nas pa ob vsakem prihodu pocrklja s kakšno flaško pesinega soka. Jaz se ga prav razveselim, da z njim nadomestim "naše pomarančke". Danes sem ob odhodu v službo celo poiskala eno limono in jo vrgla v torbo. Tako, da... vitamini danes bodo!

Ko smo vandrali po Ameriki in pri roki ni bilo niti pomaranč, niti ožemalnika, smo se pa takole znašli... Je pač treba bit' praktičen.