Že od rojstva sem še pa še rada spala. Menda me je mami, ko sem zaspala, dala v vozek in delala na vrtu poleg mene. Vsake toliko me je pa hodila gledat, če sem sploh še živa. Očitno sem bila. :-)

In še danes rada spim, priznam. Kadarkoli, kjerkoli. Sploh v zadnjem času, odkar spet hodim v službo, sem prišla do zelo modre ugotovitve, da je spanec zame nujna dobrina. Res! Otroka spravljamo spat razmeroma pozno (po 10. zvečer). To bomo kmalu ukinili, pardon, Maruša, ampak počasi te bom morala premaknit na kakšno uro prej, drugače je z mano konec. Če gre Maruša spat okrog pol enajstih, imam potem še kakšno delo, grem pod tuš in polnoč je tu v momentu. Ob 5:50 zjutraj imam naštiman alarm na telefonu. Vmes pa se v "obdobju zob" oglasi "živi alarm" še 1x, 2x na noč. To sicer ne pomeni vstajanja, ampak samo prekinitev tistih, že tako kratkih uric spanja. 6 ur s prekinitvijo je pa zame absolutno premalo. Žiga lahko z njimi super funkcionira, jaz sem pa vsa gnila po takih nočeh.

Maruša je sicer pridna in redna zaspanka. Je spala tudi po 12 ur v kosu, ampak običajno po 10, da ne bo prevelike fovšije. :-) Zdaj, ko se obetajo zadnji zobje, je pa malo drugače, me pač pokliče...

Z možem imava urejeno tako, da gre on v službo bolj pozno, jaz pa čimprej. Da je Maruška v varstvu samo 6 ur, potem pa jo jaz "dvignem". In davek tistega "čimprej" je pač tak, kot je. Težava je v meni, ker Maruše še nisem navadila na zgodnejšo uro spanca. In tudi sebe. Ampak kakšno urico zase pa le morava imet', a ni tako?

Se bom že nekako navadila, otroka in sebe dajala spat prej (in ne sočasno), da bo še kaj energije za moža.

Priznam, ko nimam noči z osmimi urami, sem vsa sitna, zajedljiva in razdražljiva. V službi še gre, ko pridem domov, mi pa običajno "pade dol". K sreči imam moža, ki razume, zakaj sem taka "sitka" in me kdaj prav "natera", naj grem za pol urce počit'. Ker potem sem čisto nova. In zaspim lahko v momentu.

Kar se tiče prehoda iz porodniške v službo, mi je ta del najhujši. Ampak, saj bo, ne smem jamrat, ker sicer nam RES ni hudega...

Še dobro, da je danes sobota in smo lahko malce potegnili...

Pripenjam pa še eno od najinih najljubših fotografij. Tule ima naša punčka samo nekaj dni. Kakšen mir.....