V času porodniškega dopusta (gotovo si je drugi del skovanke izmislil moški, pfej!) smo se kar nekako navadili matrat' pomaranče. Vsako jutro sem jih stiskala in vrtela, da so peške kar frčale naokrog. Citruse ima tudi naša ta mala že od ranih let (pardon, mesecev) prav rada. Jaz pa nimam preveč rada, da jih ima rada. Pomaranče gredo namreč težko "dol" (fleke je težko oprat, če ima pa kdo kak pameten nasvet, kako se to naredi brez pol kile Vanisha, ki je, mimogrede, itak en velik marketinški nateg, pa prosim, na dan z besedo). Pri soku ni hujših posledic, ker ga pije iz kozarca, pri krhljih je pa tako, da jo raje kar sama futram. Kontrolirano, da ne nastane iz enega krhlja "cel žur" od konice mezinca do konice komolca. Včasih med sok pade kakšna limon'ca, za jutranji kisli nasmeh.

Luštna navada. Tak mini obred, s katerim začneš dan. Nekateri ga začnejo z jutranjo grenčino, mi (smo) ga kar s sokom. Zdaj ta obred izvajata le še mož in Maruša. Tisti kozarec, ki je običajno pripadal meni, pa neseta dol k mami.

Ko je zjutraj kdaj primanjkovalo časa, sem naredila Endo-zvarek (Endovitalov sok rdeče pese + limona). Tega pa ostala dva člana ne obrajtata preveč, ampak ... je zdravo. In če mami naredi, se vsaj oči potrudi in spije, Maruša pa ... pač, kakor je dan. Včasih ji "potegne" (če je dosti limone), včasih pa ne. Brez limone ji je očitno preveč osladen.

Trkam na les, da odkar imamo Marušo, sploh še nismo bili bolni. Te dni sicer spet malo smrkamo, ampak nič omembe vrednega. Morda tudi zaradi tega jutranjega obreda.

Odkar hodim v službo, sem na čaju. Joži iz Endovitala nas pa ob vsakem prihodu pocrklja s kakšno flaško pesinega soka. Jaz se ga prav razveselim, da z njim nadomestim "naše pomarančke". Danes sem ob odhodu v službo celo poiskala eno limono in jo vrgla v torbo. Tako, da... vitamini danes bodo!

Ko smo vandrali po Ameriki in pri roki ni bilo niti pomaranč, niti ožemalnika, smo se pa takole znašli... Je pač treba bit' praktičen.