V zadnjih dneh sem na to vprašanje večkrat pomislila. Še najmočneje me je pri srcu stisnilo, ko sem en dan ta teden čakala pred zaprto zapornico in čakala, da je mimo švignil vlak...
Taka je ta pot življenja. Prideš, si in te ni. Čisto preprosto se sliši in tako tudi je. Človek nima "roka uporabnosti", nima "garancije", nihče ne "podpiše", da ti je z rojstvom dano živeti na svetu vsaj 50 let ...
V zadnjih dneh me ta misel precej mori. Ljudje kar umirajo in zbolevajo. In to ne stari! Včeraj so pokopali Aleša Žajdelo, našega poslovnega partnerja, ki je bil svoje čase v Krekovi banki. Umrl je na kolesu, star 42 let. Zbil ga je avto. Na kolesarski stezi ... Znanka ima 25 let. 2 meseca starega otročka. In ima raka na bezgavkah ... Pred časom so mamico 7h otrok pokopali, ker jo je pod seboj pomendrala krava ... Ne dolgo nazaj so v Nemčiji s piknikom praznovali rojstvo otroka. Ko so ljudje šli domov, sta starša nesla nekaj stvari v hišo, medtem se je otrok zbudil in psa "haskija" tako ziritiral, da ga je (pravijo, da verjetno iz ljubosumja) zgrizel do smrti ...
Večkrat te dni se sprašujem, kdaj bo prišel moj čas za odhod? Koliko let mi boš namenil, ljubi Bog? Mi bo dano videti svojo hči v poročni obleki? Bova lahko z možem uživala "na stara leta s pipico pred svojo hišico"? Bova lahko vandrala okrog brez osteoporoze in odkrivala neznane dežele, ko bova otroke že spravila h kruhu? Ali ... me bo zbil avto na kolesu? Bom umrla naravne smrti? Bo tudi mene požrl rak? Bom dolgo trpela v bolečinah ali me bo konec v nekaj trenutkih? Bolj kot zase se sprašujem za svoje najbližje... Kmalu bo leto in pol, odkar je umrl Juretov ati. Še preden je zbolel za rakom, sva se z Uršo pogovarjali, kakšno srečo imamo, da so naši ožji in širši starši veseli in zdravi... Nedolgo po tem pogovoru smo izvedeli za diagnozo ...
Ni me strah svoje smrti; ko umrem, mi bo lepo. Strah me je smrti svojih domačih, svojih dragih... Najhuje se mi zdi pokopati svojega partnerja, svojega otroka ...
Ko takole pogledaš z vrha, so vse, čisto vse težave zares majhne in vse skrbi nepomembne. Kaj pa je pomembno? Mislim, da to, da smo čimveč s tistimi, ki jih imamo radi. Da nam ne bo kdaj žal, da bi lahko več časa namenili svojim, pa smo ga namesto za družino zapravili za nadure, za svoje egoistične hobije, družbo kolegov, za beg iz resničnega življenja ... Da nam ne bo kdaj žal, da bi lahko naredili več, se opravičili takrat, ko je bil za to čas, ne pa zamere prežvekovali pol življenja, da vmes že pozabiš, zakaj je do zamere sploh prišlo ...
Radi se imejmo ... vsak dan ... In to svojim tudi povejmo! Danes! Ker ne vemo, kateri dan je naš zadnji ...
Pozdravljena, draga Mirjam!
Tole tvoje razmišljanje mi kar ne da miru, zato sem sklenila, da ti nekaj napišem. Velikokrat se sprašujem v čem se razlikujemo kristjani od nekristjanov. Navidez se sploh ne razlikujemo, eni in drugi smo ali so plemeniti in dobri ljudje ali slabi in zajedljivi...in v čem je "fora" kristjana. Spraševala se boš, pa kaj razpravljam sedaj o tem. V takih trenutkih kot si ti sedaj, mi to, da sem kristjanka, veliko pomeni - vera, zaupanje - to spremenit v realnost. Zaupati v Boga in iti skozi življenje in sprejeti kar ti prinese. Skozi Božjo perspektivo je drugače.
Po četrtem otroku sem ostala doma in potem sem imela še dva. Včasih se mi je prikradla misel, kaj če se možu kaj zgodi. Pa sem to mise kmalu odgnala ravno s pomočjo vere in Jezusovega nauka. Lahko me jutri doleti preizkušnja, zato prosim za Božji blagoslov, da bom zmogla sprejeti križ.
Lep pozdrav, Majda