Ajej, kje so že tisti časi! Moja najmlajša nečakinja (imam dve in štiri nečake) je imela prejšnji teden maturantski ples. Te dni se mrzlično pripravlja na maturo oz. esej iz književnosti. Pa sem še sama za trenutek, dva, ... pet pobegnila v tiste čase srednje šole.

Za začetek najprej dva foto-utrinka, da se boste lažje prebili na dno tega dolgega besedila. Na levi je Manca z mojim bratom prejšnji četrtek. Brat je majčkeno meglen, kar pomeni, da nista stala na mestu, ampak sta celo plesala (kar je dosežek). Če bi želela pripeti svojo fotko, bi se morala pošteno zakopat v arhiv, jo najprej najti, potem moža prosit, da jo poskenira in šele potem bi bila nared za moj blog. Uff, preveč dela. Je Manca bolj fletna, pa še tako fino začudena je. Na desni fotki je z bratom Nejcem, ki je v 1. letniku srednje šole (Nejc, sorry, ker sem te pomlajšala :-)). Pišuka, otroci hitro rastejo... Še dobro, da smo se mi nehali spreminjati tam nekje po 20. letu. :-)

Kar "hot" je tale naša Manca, kaj? :-) Samo ni mi znala čisto dobro odgovorit na vprašanje, kako je lahko sploh hodila v tehle visokih štiklah (kaj šele plesala :-S). To bi bil za moje noge čisti samomor! Pa se vrnimo še malo k naslovu....

Tudi v naših časih je bilo noro. Maturanski ples - kaj pa vem, menda se je kolesje med dekleti tudi lep čas vrtelo okrog oblek in čevljev. Menda je bilo tudi kar nekaj prerekanja s starši, kaj bomo oblekli in za kakšno ceno (oz. kako visoka je lahko subvencija), ampak kaj posebnega ni bilo. Sama sem že od nekdaj bolj ena siva miš, od nekdaj bolj buckasta (a v primerjavi z danes sem bila prav "suha" :-)), malo zakompleksana (ne pa tudi zafrustrirana :-)), obleči krilo mi je bila prava muka, petke - ajme, to je strup za moje hovdraste noge! Ampak za maturanski ples je treba bit pač "spedenan u nulo". Vem, da smo obleko (beri: hlače!) zame izbirali v Avstriji. Navsezadnje sem izbrala nek hlačni kostim. A ko sem videla, v kakšne obleke vse se bodo opicanile moje sošolke, sem imela s prijateljico Alenko hude posvete, kaj in kako in ker je bila Alenka leto pred mano, mi je zelo prijateljsko posodila svoj zelo lep vrhnji del (Alenka, hvala, še danes sem ti hvaležna! :-)), v katerem sem bila šlank ku strela. Mojo zaobljeno rit so pokrile hlače širšega formata v bordo rdeči barvi (smo šli še enkrat v stroške in sem hlače iskala kar po Ljubljani), obute sem imela pa neke res udobne šolne s peto in paščkom (balerinke s peto), ki takrat niti niso bile tako moderne, sem jih pa nosila še pa še potem za vse standardne plesne podvige, ker je bil plesni korak v njih gotov in udoben. Konec koncev sem bila kar luštna. Našminkala sem se sama - malo po ustnicah, malo po očeh, pa je bilo. V oblačilih, ki sem jih imela na maturantskem plesu, sem se počutila zelo udobno in tudi sama sebi sem se zdela prav OK.

V tistih časih se je naša Srednja ekonomska šola na Prešernovi paktirala s strojniki na Aškerčevi. Pri nas je bilo več punc, tam pa sami pobje. Pa sem ujagala (sila razmer, pač - ena soplesalka ga je pustila na cedilu, zato se je moral zadovoljiti z ostankom - z mano na drugi plesni uri, ko so bili ostali že "poparjeni") celo enega zelo solidnega strojnika, ki je imel zelo dober posluh in tudi smisel za ritem. Fejst fantina, kar dobro sva "odčetvorkala". Sem mu vrnila ples v Križankah, tako sem bila na dveh maturantskih plesih, ampak z njegovega sem se, če se prav spomnim, prav hitro pobrala... Hm... celo ime sem pozabila... Boštjan?? Mislim, da je bil res Boštjan. Iz Črnuč. Ja, to mi je pa ostalo. Me je enkrat celo presenetil, ko je potem čez leto, dve nastopal v nekem cerkvenem zboru, s katerim so prepevali pri "našem" Martinu v Šmartnu. V tistih časih (v današnjih menda še bolj) je bilo to, da si javno priznal, da hodiš k maši, kar mala eksotika ... Med plesnimi vajami nisva nikoli o "tem", bil je uredu fant in me to dejstvo niti ni presenetilo (me je pa presenetilo gostovanje v naši fari :-)).

Maturantski ples je minil brez večjih pretresov. Spominjam se velike gneče v Festivalni dvorani, natlačeni smo bili kot sardele tam za mizami in komaj si hodil med njimi; visokih cen (že takrat je bilo tako!), zabavala nas je skupina Victory (ne vem, če res?). Kar fletno je bilo, ampak zelo medlo se spominjam dogodkov. Celo nekaj smo plesali in se kar fino imeli. Medli spomini niso bili zaradi alkohola (še do danes nisem doživela "stanja opitosti", pa me tega ni sram priznat), ampak leta pač pustijo svoje. Menda smo imeli tudi nek "after party" v ... hm ... danes je Bachus, takrat je bila pa ... Palma? Kaj pa vem ... Nekaj je bilo. In vem, da je bilo "brezveze" in da sem bila kar kmalu doma.

Matura ... ufff, spomin nanjo je še bolj medel. Vem, da sem se kar dosti učila in me je zelo skrbelo, glede na to, da sem hodila na srednjo šolo, ki je bolj spodbujala h poklicu kot k nadaljnjemu študiju. Zelo zelo slab občutek sem imela za Zgodovino, vem, da sem se po "odpisani" maturi noči zapored zbujala v solzah, češ, da mi ne bo uspelo priti na želeno EF. Potem sem zadevo odmislila (zavestno že, podzavestno ne) in se prepustila počitnicam - najdaljšim sploh. V času razglasitve rezultatov sem bila ravno na duhovnih vajah v Logarski dolini. Cel dan na trnih sem pričakovala prej slabo kot dobro novico. Pa je mama že navsezgodaj izvrtala želeno od naše drage stroge ravnateljice Marije Žabjek (za katero sem šele v 4. letniku izvedela, da je "ta glavna" med katoliškimi pedagogi Slovenije, kar me je zelo začudilo :-))... Mami je takoj klicala v Logarsko in kar prek s. Štefke pustila sporočilo, da je maturantka "zmagala". Kljub velikim skrbem sem dosegla zelo lep rezultat na maturi (prav dober rezultat, če bi ga ocenili z oceno) in ugotovila, da vpis na želeno fakulteto ni več vprašanje. Uuu, tisti dan pa je bil praznik. Vem, da sem se potihoma zavlekla v hoste, ki so bile v bližini doma duhovnosti v Logarski in jokala ... od sreče, se ve! :-)

Ko sem prišla domov, so mi naši pripravili lepo dobrodošlico. Na sredi moje male sobice me je čakalo čisto novo Scott-ovo kolo z izrezanim napisom iz kartona, ki je visel s stropa (Juretovo in Uršino delo): "Bravo, maturantka!" Joj, sem bila vesela darila. A kaj, ko me je potem kak mesec zatem, ko sem opravljala vozniški izpit in sem se s kolesom vozila na ure vožnje, ena starejša ženica zbila na prehodu za pešce. :-) Moje novo kolo je šlo skoraj v "osmico", ampak so mi ga lepo popravili, da skoraj ni bilo sledu o nesreči in še danes se z njim vsak dan vozim v službo, šiba ko ur'ca, je pa res, da sem nekaj stvari vendarle že zamenjala. Uff, kaj vse sem dala z njim "čez": kot rečeno, se vozila na ure vožnje, ubirala klance navzgor in navzdol, se vozila na zmenke :-), izlete, občasno tudi na faks, zapeljan je bil tudi pod nadstrešek skupaj z avtomobilom pod sabo :-), zdaj imam nanj priklenjen otroški sedež ... Sva s kolesom kar skupaj odrasla in ko me vsake toliko naši vprašajo, če res ne bi za rojstni dan enkrat dobila novega kolesa, to vprašanje kar vztrajno zavračam, da res ni treba, da je za moje potrebe super ... In res je!

Kaj pa današnje maturantke? Ne vem, drugačne so! Še dosti bolj se ukvarjajo z videzom in svoje telo prepuščajo strokovnjakom, kot so vizažisti, frizerji, modni oblikovalci, pedikerji, ... Punce "takrat" so se mazale s porjavitvenimi kremami, danes verjetno hodijo v solarije. Obleke so ... lepe, prekrasne! Verjetno odštejejo zanje celo več, kot sem sama za poročno obleko. :-) So ... kot mlade nevestice. Prispevki za "glavo" na maturanskem plesu (za večerjo) so še vedno astronomsko dragi - 50 € na osebo. Tudi v naših časih je bilo drago ... Hm... Časi torej so in niso drugačni. Eno dejstvo pa je praktično neizpodbitno: čas hitro beži! Kar ne morem verjeti, da je od tistega maturantskega plesa v Festivalni dvorani minilo že debelih 14 let! Joj, kako smo bili še mlečni, pa tako "pomembni" smo mislili, da smo, heh. :-)