Ne sodim ravno med najbolj gibčne, rekreativne, športne - ne po duhu in ne po telesu. Je pa res, da se dobro zavedam, da je gibanje enačaj za zdravje, dobro počutje, večje zadovoljstvo s sabo, tudi hrana za dušo, ne le telo.

A na to tako hitro pozabim ... Tako krasno čudovito se je zasedeti in raje početi ničesar, kot premaknit svojo r** in se spravit v hrib. A ko greš prvič (takrat je najtežje) in ko se primoraš drugič, pa tretjič, četrtič ni več težko, petič te pete že same nesejo, šestič niti pomišljaš ne več, a bi šel ali ne. Enostavno greš. Pa pride tako, da enajstič ne znese, dvanajstič zmanjka časa, trinajstič gremo na obisk, štirinajstič je pa že spet prvič in je tako težko ...

Prav zanimivo se mi zdi, kako zelo je ŠG oblegana. Obletavajo jo pohodniki od blizu in daleč, stari in mladi, vsi jo imajo radi. :-) Težko razumem, kako se lahko nekdo vsak dan pripelje iz Iga, da gre na vrh pogledat razgled. Mar nima v okolici nobenega drugega (bolj pametnega?) hriba? Je že res, da je kucelj ravno prav visok za luštno se preluftat, zašvicat in predihat. Pa menda imajo dobro kuhinjo na vrhu in tako mnogi ob vikendih združijo prijetno s koristnim. Naredijo nekaj za telo, pa še kuhati jim ni treba, ker kosijo na vrhu pri Ledinekovih. Morda sem pozabila omeniti, zakaj smo mi prilepljeni na ŠG. Razlog je en sam in sila preprost. Živimo namreč nekaj korakov od gozda, tik pod vrhom, zato nam je hrib čisto pri roki. Če bi živeli v Mengšu, bi verjetno švicali na Mengeško kočo, če bi bili v Kranju, na Jošta, ...

In tako smo ob vikendih deležni pravih procesij ljudstva, ki romajo na Šmarno goro na čaj, miške, joto ali kaj šestega. Videti je ogromno mladih družin, ki si naredijo poldnevni izlet in se luštno imajo. In ne samo to! Ob vikendih, pa tudi med tednom imaš priložnost videti najbolj "haj" športno modo. Bele supergice, skladen topek, oprijete špichoze, istobarvni trak v laseh, pa čez windstoper v isti barvi hude znamke. Kar zanimive so te športne modne revije! Jaz se običajno navlečem v kako raztegnjeno trenerko, ki je že za v pranje in potem, ko pridem dol cela rdeča in prešvicana, pa pošpricana od blata, jo samo še fliknem v stroj. Resnica je pa ta, da ob vikendih vsaj malo pogledam po svoji športni garderobi, da nisem videti kot kak klošar, sopihajoč v hrib.

Šmarnogorske gene imam zelo dobre - po mami. Mami je pridna šmarnogorka že od nekdaj. Še ko je hodila v službo je imela normo 100 Šmarnih gor letno. Ko je šla v penzijo, je hodila gor petek in svetek, vsak dan, včasih celo 2x na dan. Zadnji dve leti jo malo matrajo kolena in če osvoji ŠG, je tisti dan precej fuč. Tako šiba dobre polovičke, pa ne čisto vsak dan (zdaj ima nov izgovor - Marušo). Je pa za svojih 71 let vseeno kar pridna.

Po očetu imam šmarnogorske gene bolj slabe. In očitno je, da imam več očetovih, kot maminih genov. :-) Hja, tako pač je!

Ampak ko sem bila noseča, sem bila kar pridna, kar se športa tiče. Čutila sem večjo odgovornost - ne le do sebe, ampak tudi do punčke v sebi. Rekli so, da je gibanje zelo priporočljivo, pa sem gibala. Do 4. meseca je vse potekalo normalno; s kolesom v službo, Šmarna gora v normalnih intervalih (ene 2x tedensko), potem mi je ginekologinja kolo prepovedala, jaz sem se pa tudi športno umirila za ene 2 meseca. Z Žigom sva hodila le na lahne sprehodke za Savo, po ravnem. Potem sva začela obiskovati predavanja Združenja Naravni začetki v Kranju, kjer sva srečala polno nosečnic, med njimi tudi Žigovo kolegico, ki je pri 8. mesecih terala v hrib na Šmarno skoraj vsak dan. Kaaaaaj? Če zmore ona, zmorem tudi jaz. Pa sem spet zakurblala Šmarno goro v 6. mesecu in pol nosečnosti. In sva z Maruško lepo hodili gor vsak dan ... Lepo počasi, ampak sva. Pogosto se nama je pridružila še moja mami in smo imele super tempo - jaz tipičnega upokojenskega oz. ona nosečniškega, pa smo bile vse zadovoljne. Pri hoji me je spodbujala tudi moja ginekologinja in rekla, da je to super za otročka, če seveda ne pretiravam (verjemite, jaz pri športu nikoli ne pretiravam!). Otrok je tako oborožen z dovolj kisika, hkrati pa s hojo pridobivam kondicijo za rojevanje, pa tudi po porodu naj bi se prej spravila v red in pogon. Gor sva hodili tudi v snegu in ledu (z derezami, se ve!). Meni je bilo super, res! Nazadnje sem bila na vrhu le nekaj dni, preden sem rodila in sem na to še danes prav ponosna.

Prvič po porodu sem šla v hrib tam pri Marušinih 5. tednih. Samo do polovičke (mi rečemo do kapelice). Pa sem bila še cela švoh, s telečjimi nogami. Človek se niti ne zaveda, kako je slaboten po porodu, dokler si ne zada malo večjega napora. Potem sem raje še kak teden, dva počakala, da sem se spravila k sebi in znova zadihala v hrib. Dvakrat, trikrat sem šla sama, potem mi je pa družbo že delala Maruška. In to je bil najin nekajtedenski ritual. Po 3 do 4x na teden sva šli na Šmarno goro, imeli na poti nemalo občudovalcev spečega dojenčka (Maruša je vedno zaspala pri kapel'ci oz. najpozneje po 15-ih minutah hoje) ...

Lepo obdobje je bilo to. Kljub temu, da sem bila precej sesuta, ko sva prišli domov, se mi je zdelo prav, da greva. Prav zame, da se spravim v pogon, prav za Marušo, ki je na zraku in pri meni. Nosila sem jo v slingu, za moje pojme najboljši in najbolj preprosti "napravi" za nošenje dojenčkov. Se mi kar milo stori, ko se spomnim, kako fletno sva se nosili, kako je bila punčka še cela nebogljena, mirna in "srečna", ko je poslušala mamin srček, vonjala mamico, mami jo je pa s počasno hojo tako prijetno zibala, da je punčka zelo kmalu zaspala...

Take treninge sva imeli do poletja, dokler nismo šli na morje, ker potem sem se pa spet polenila in je bilo spet treba na novo začeti in pognati kolesje ... Hkrati je punca postala malo bolj gajstna in ji ni bilo več pretirano do nošenja na način, ki sva ga prakticirali doslej. Potem smo jo preselili na bok (drug način nošenja). To ji je kar všeč in ga še danes prakticiramo, če gremo na kakšno krajšo turo "off-road", na katero ne moremo z vozičkom.

Današnja resnica je zelo klavrna. Šmarne letos še nisem prav zares zagnala. Še čakam na brco. Razlog je čista lenoba, malo pa tudi vreme, sneg, mraz, blato in dež. Ti razlogi zdaj niso več aktualni, torej je izgovorov konec, ostane le še lenoba. :-S

Včeraj je šla Maruša na Šmarno brez mami - jo je teta nesla. A ni faca, no! Uršina (tetina) zagnanost za Šmarno pa meji skoraj že na blaznost. Letno naredi gotovo 350 Šmarnih gor, morda celo več, naj sama pove, če si upa. :-) Le kdo bi jo razumel ... :-S Morda pa nama z Marušo jutri vendarle uspe. Držite pesti! :-)

P. S. Moža v povezavi s Šmarno goro ni vredno pretirano omenjati. V času nosečnosti se je poba trudil in čutil odgovornost, da vsaj med vikendi gre z mano, danes pa ... Pustimo to. :-) No, če ne bi šel res nikoli zraven, tehle fotk ne bi bilo.