Zdi se mi, da v zadnjih dneh pospešeno. Komaj sledimo novim muham, zvokom, ki jih proizvajajo Marušine ustnice, apetitu, količini "lupčkov", ki smo jih deležni...

Uff, kar pestro je. Ampak fino!

Čebljanja je vse več. Tudi stvari, ki jih nismo "trenirali" v stilu, kako dela to, kako reče ono, kako ... , punca razume ogromno oz. več, kot si človek misli.

Uveljavljanje volje in vremensko razpoloženje - uf, tole mi je trenutno najtežje sprejeti. Iz smeha v eni sekundi do joka v naslednji. "Ven pade", če izgineš za vogalom oz. če te ne vidi, če odhajaš za minutko po krompir v klet,... Punca vedno bolj kaže, kaj ji je prav in kaj ne. Če ni tako, kot si je zamislila, odločno protestira (čist' po mamici :-)). Prav v rokavicah jo moramo kdaj prinesti okrog, da ne znori po nepotrebnem. Tale del bo zame najtežji; učenje potrpežljivosti, ki ni moja največja vrlina, mi ne uide. Se vam smeje, kaj? Ste si mislili, ha, tudi njih bo to doletelo slej ko prej? Zlobe zlobne. :-) Ampak ni (še) prehudo, na tla se (še vedno) ne meče, sreča moja. :-)

Kopanje. Danes je kopanje uspelo celo v banjici in celo brez solz. Tu smo v plusu in upam na uspešno ponovitev oz. ponovitve. Je tudi res, da sem šla v "projekt" danes neobremenjeno, po sili razmer. Tudi pranje glavice - presenetljivo, brez solz. Bravo, mami, bravo, Maruša! :-)

Zobje. Nič novega. :-)

Lupčki. Punca pretirava. Ko je treba spat, te zasuje z lupčki in na ta način malo podaljšuje oz. zavlačuje. Že ve, kaj "pali". Lupčka kuro na škatli za jajca :-S, lupčka copate :-S, lupčka igrače, tudi mamico in očija, hvala Bogu. Za vse ostalo bi si raje želeli, da bi s poljubčki malo bolj škrtarila, tako je pa sila radodarna... Saj to mine, kajne?

Apetit. Ujej. Tale nedeljska je bila dobra. Teti Urši in njeni družini sem v nedeljo "posodila" Marušo. Marušini bratranci so jo dražili z liziko (sicer ne maram, da se jo navaja na sladkarije). Punca jo je menda kot dragocenost držala v roki, lizala in vsem okrog nje govorila: "to-je-to". Ko je lastnik lizike želel še sam malo polizat svoje imetje, mu je punca ušla. Pametna in hitra, ni kaj. Danes je (prvič!) pojedla pol hrenovke. Kakšna nezdrava prehrana, kaj? Polovičko sem ji dala v roke, češ, da bo lažje držala, če ima večji kos v roki. Pojedla je celo polovico in fajn uživala. :-S Potem je "padla ven", ko smo ji dali samo malo črne čokolade za poskusit (ona bi celo). Se je razburila tako, da ti je bilo takoj žal, da si ji dal sploh za sprobat.

Materinski čut. Prav zanimivo, kako rada hrani svojo punčko, pa živali. Sploh za pit jim rada daje in potem so vse mokre, jaz pa z lasmi pokonc' (ni - še - tako hudo :-)). Sestra s tremi fanti se ne spominja, da bi katerikoli od njih kdaj počel kaj podobnega. Danes sem jo našemila v rozno majčko. Kako se je gledala, važička mala...

Ovire, stopnice, plezanje. Obožuje vse pravkar našteto, kar sem razkrila že v enem od prejšnjih zapisov. Nove nevarnosti za starše in nove možnosti za kak nov (šesti :-)) siv las. Rojstnodnevni Ikein jelenček je najbolj zanimiv v stoječi varianti, brez rok. :-S

Prevozna sredstva. Kar všeč so ji. Sicer jih še ne obvlada, ampak se uči. Priložnosti za vožnjo s triciklom bo z lepšim vremenom vse več. Od "prevoznih" sredstev ji je še najbolj všeč pisarniški vrtljivi stol, s poudarkom na "vrtljivi". Vrtela bi se ure in ure, če bi imela norca, ki bi jo vrtel. Norec se sicer najde, ampak ne za ure, za nekaj minut pa že.

Ignoranca. Ko pridem oz. prideva iz službe in so zraven še Seškovi otroci (bratranci), te sploh ne porajta. In to lastni otrok, tvoja kri, tvoje vse. Če ni to višek, no. Včasih se mi je kar zamalo zdelo, zdaj sem se približno sprijaznila. Še dobro, da naju obrajta, ko ni nikogar zraven. :-)

Hja, tak'le 'mamo. Kar pestro. Je bilo, je in nekako imam občutek, da največje pestrosti šele prihajajo ... Ajme! :-S

P.S. Na fotki je naša poslovna ženskica pred spanjem. Med večerjo piše (pravzaprav riše travo :-)), telefonari in pozira.