Bili smo malo nori, pa smo šli gor. Vsi. V kompletu. Tako dolgo smo mečkali, da ko smo na otroka navklekli 5 plasti vrhnjega dela in 3 plasti spodnjega (+ 3 plasti štumfov), je zunaj že začelo mičkeno rositi. Sem rekla, da gremo do kapel'ce, pa če ušpičene prekle padajo dol. In smo šli. Pršenje se je do drugega hriba malenkost stopnjevalo, smo bili pa pri kapelici deležni mini-čudeža. Pokazalo se je sonce! In smo potegnili do vrha Šmarne gore.

Lahko si mislite, da procesije v soboto ni bilo, posledično tudi modne revije ne. Višje, ko smo se vzpenjali, več modrine je bilo na nebu. Prav lep razgled in še lepši občutek, da smo šli malo ven, na zrak, če smo že doma 12 korakov od poti na Šmarno ... Igrala tik pod vrhom so bila prazna, tobogani mokri, ljudi komaj kaj, mladih družin, ki jih je sicer med vikendi vse polno, sploh ni bilo.

Ko danes pogledam nazaj, bi bilo bolje, če ne bi šli. Otroka smo spet prehladili oz. ga "dohladili", ker je bil malo že prehlajen. Ni bil kriv dež, ker do nje sploh ni prišel, kaj je bilo krivo, ne vem. Sem jo premalo oblekla? Preveč? Kaj pa vem ... Vem le, da sem jo preverjala in je bila v rokice topla večino poti. Potem je sledil zabasan nos, smrkanje, čiščenje s fiziološko, juhej, za bonus še driska ... K sreči smo jo odnesli brez vročine in je bila punca čez dan prav židane volje, kot da ponoči nič ni bilo. Edino potem, ko je končno zaspala, bi ona vlekla dreto kar do desetih. Lahko je njej!

Zadnje noči so torej ubitačne. Pa mislim, da ne toliko zaradi prehlada, kot zaradi v ustih napovedujočih se trojk. Kombinacija obojega (zobje in prehlad) dajejo rezultate, ki jih, odkar imamo Marušo, še ne poznamo. Imamo pester nočni "razvedrilni" program, ki je trajal tudi po dve uri. Stanje se izboljšuje, čeprav smo imeli to noč poleg smrčanja zaradi zabasadega dosa program popestren še z bruhanjem. Punca se je malo zadavila z gostim smrkljem, pa je vrgla ven, bila potem blazno srečna in spala naprej kot dojenček (ups, saj je skoraj še dojenček). Lahko samo ugibate, da je bil moj mož malo manj srečen, ko je menjal posteljnino ...

V ponedeljek je vrglo še mene. Po sobotni Šmarni gori, driskanju Maruše in skoraj vseh sosedov, po dveh čudnih nočeh mi je bilo ves dan slabo, mišice so me bolele, čisto skurjena, brez apetita (kaj bi dala, da bi to stanje trajalo mesece, pa je zdržalo samo en dan! :-S). Popoldne sem se naspala in je bilo malo bolje, v ponedeljek zvečer me je pa spet treslo od mraza, ta mala je bila čist' čudna, oči je pa nosil čajčke naokrog, smrekove vršičke in naju crkljal. Včeraj sem bila doma, da sva se s ta malo sestavili in sem jaz malo nadoknadila v spanju.

Danes je slabo možu. Kar lepo smo razporejeni, kajne! Maruša je iz ta huj'ga ven, jaz tudi. Še moža vrnemo v kondicijo, pa bo!

Kot vidite, blazno uživamo. :-)

Vesele pirhe!