No vidite, kako se človek poleni! Po začetni zagnanosti zdaj doživite kak vpis le še 2x na teden. Kar pa še vedno ni tako zelo slabo, a ne!

In zdaj kar naenkrat niste več na tekočem, kaj se dogaja pri Judežih. Če ni to skoraj grozno! :-) Bi bili pa kar na tekočem, kaj se dogaja na Ognjišču, če bi bili naš "fan" na Facebooku! :-)

Pri nas nič posebnega! Na hitro poročam predvsem, kako je z našo ta malo (ta stari vas ziher ne zanimajo). Doživeli (in preživeli) smo prvi prehlad in prvo večerno vročin'co, ki se je ponovila tri večere (čez dan je bilo OK). K sreči ni bilo hudega, ne pusti pa preverit, če je posledica vročine kak nov zob. Te ugrizne takoooo, da boli ku ...

Maruša je vedno bolj gajstna in navihana. Začenja čebljat, povezuje besede :-) (to-je-to), se lepo zahvali (vajaaaa), te zmerja z babo, pokaže, kaj hoče (stegne prst in zavpije: "tooo!"), boža me na povsem nov način (tako, da mi v sekundi z obraza potegne očala z eno roko in z drugo hiti prav na grobo božat, na sebi ima pa en tak blaženi nasmešek, da te s prsti potacani špegli sploh ne motijo tako zelo), zdaj se celo razburi, ko jo mož izroči v varsto in malo protestira!

Blazno navdušena je nad pitjem iz navadne šalčke brez kljuna (ampak to ji zaenkrat pustimo samo, ko je pod nadzorom) - takrat je sposobna spiti tudi deci v kosu (po majhnih požirkih). Zelo jo zanima plezanje v višave in kobacanje čez ovire - največje veselje ji je, če se uležem na našo blazino za valjanje in igranje. To ji je ta boljša zabava, saj ima cel kup možnosti za plezanje, jahanje, ti stopi na prsni koš in lovi ravnotežje, da raje ne razlagam, kam najraje stopi in kako to boli. :-S

Od živali najbolj porajta opico in jo tudi odlično oponaša (naučil oči - se ve, hehe! :-)). Pa tudi muco in rozastega medota. Svoje živalce nosi naokrog, jih malo stiska in ko pride čas za obrok, jih postroji po mizi in očija naštima, da poleg nje nafutra še ves živalski vrt na mizi (ne sprašujte, koliko časa traja zajtrk!). Blazno všeč ji je pomivalni stroj. Samo, da zasliši zvok odpiranja, že prileti kot torpedo, kjerkoli že je in hiti "pomagat". Ajme, še dobro, da zaenkrat grabi le žlice, vilice in nože :-S in da keramiko pusti na miru.

Kar je najbolj zanimivo, strašno obožuje TV oglase. To pa ne moreš verjet! Samo, da zasliši signal za oglase, pa naj bo to na TV3, na POPu ali na TVS, že kot vkovana sedi na blazini in požira reklame. Svoj čas sva ji pustila to veselje in se vdala v usodo, da bova za njeno "srečo" pač že potrpela. Zdaj pa brez slabe vesti prešaltam drugam, ker reklame niso kaj prida vzgojne za otroka in to njeno veselje do reklam naj se raje (če se že mora) spremeni v veselje do gledanja slončkov na recimo Animal Planet-u.

Še vedno so ji najljubše t.i. očijeve igračke (telefoni, daljinci, kabli,...). Ko ujame daljinec, je punca toliko pametna, da ko preklopi na "modri zaslon", zadevo prinese meni ali očiju in začne spuščati glasove, ki pomenijo: "Daj popravi, da spet vidimo sliko!" Ko kaj zafrkne, prinese nazaj. Tudi, ko brska po telefonu (včasih ji pa pustimo; Žorž se verjetno že zgraža :-)), najraje gleda svojo slikco in kliče: "maaamaaa!". Mama je še vedno zakon in ime za vse, ki jih pozna. Ko pa vrti kroglico na telefonu in pritiska na gumbe, kmalu "mama" izgine in potem prinese, hvala Bogu, telefon nazaj in pojamra, češ, daj popravi. Na njeno veliko žalost ji potem telefon vzamemo in potem pogosto prav po žensko protestira (beri: se dere kakih 26 sekund! :-))

Imeli smo tudi dva dni sitnega obdobja, ko je "padla ven" že samo, da si ji pokazal kriv prst. Smo se "ustrašili", da bo to zdaj redno na spisku, pa smo ugotovili, da je bil razlog v neprespanosti in je bila zato tako frdamano sitna.

Spimo super že od rojstva! Vmes smo imeli nekaj mesecev "nočnih priklopov", ko je bil naval zob, ampak ni bilo moteče, smo takoj po priklopu zaspali. Zdaj spančka celo noč, le mami se je bioritem spremenil in se tudi med vikendom zbuja ob šestih (saj tudi zaspi nazaj), ampak tistih trdih noči v kosu že nekaj časa ni več.

Zdaj je spet tista naša mala navihanka, pridno nezahtevno malo ženšče, ki sicer že rada uveljavlja svojo voljo, ampak po tleh se še ne meče. Tisto verjetno še pride. :-)

"Kopamo" se še vedno v umivalniku, ampak preživimo.

Igrače? Opažava, da so ji stare igrače zanimive na nov način, drugače jih prijema, drugače se z njimi igra, drugače jih uporablja. Še vedno pa je najbolj zadovoljna, če ji daš jogurtov lonček, zamašek plastenke, cucelj od flaške, kuhalnico, plastično žličko, vse to zložiš pred njo na mizo, pa potem v lonček meče vse te drobnarije, pa spet ven, pa nazaj notri, na tla, pa z eno roko bi rada prijela vse, pa... Punca ima kar domišljijo! Kam pa pridemo brez domišljija? :-) (Se spomnite tega oglasa na TV za Belinko?)

Pojoča slikanica o Fifi in cvetličnikih je aktualna že odkar jo je prinesel Miklavž, nama pa že ven iz ušes gleda, ker so te pesmice kar glasne, pa še to je: najraje pritiska na "Čmrleka" in tista melodija je pa res... Joj! Poln kufer jo že imamo, pa kljub temu ne morem, da ne bi vedno zapela zraven še besedila. :-S Te zvočne stvari so otrokom res še kar zanimive, so pa zato staršem toliko bolj tečne. :-S

Igrač imamo dovolj (preveč!), cel kubik, pa se mi zdi, da ima od vseh igrač najraje "prave" igrače - tiste iz vsakdanjega življenja. Saj rada stisne muco in medota, še raje pa improvizira s praznimi "tapervercami", ping-pong žogico, lončki, "klinčki" za obešanje perila in drugimi zadevami, ki jih najde v naših kamrah, največ v kuhinji. Ali kopalnici! Tisto šele obrajta! Tam je pa njen najljubši artikel (pravzaprav sta dva!) "sedež" za lulanje in kahlica. Če zaradi nepazljivosti pozabimo zapreti kopalnico, že prinese oboje v kuhinjo in ti pogosto pomoli v roko vsa vesela, kot da ti poklanja darilo. :-S

Pa še to! Tudi navadni svinčnik je že osvojila, travo zna odlično narisat :-), tudi flumastri ji niso tuji :-S. Upam, da bo slednje našla čimmanjkrat (vsaj dokler ne bo doumela, da ti niso namenjeni risanju po hlačah :-S).

Pa tako luštno pove, kako dela čebelica... Tudi oči naučil. :-) Pa indijanca fletno oponaša...

Ah, ja, prav fletno nam je s tem našim malim knedlom!

Foto: Klemen Lajevec