Slovenska tiskovna agencija je objavila zanimivo novico. 4. novembra je na francoskem karibskem otoku Saint-Barthelemy umrla najstarejša Zemljanka - redovnica Eugenie Blanchard. Stara je bila 114 let. Sloves najstarejše Zemljanke je imela le pol leta, 4. maja letos je namreč umrla Japonka Kama Činen, ki je umrla le nekaj dni pred svojim 115. rojstnim dnevom. Po poročanju ameriške tiskovne agencije AP, ki se je sklicuje na Gerontološko skupino za raziskave, je sedaj najstarejša Zemljanka Eunice Sanborn iz Teksasa. Stara je 114 let. :-)
Kot je ob smrti Blanchardove dejal njen pranečak Daniel Blanchard, nekdanji župan otoka Saint-Barthelemy, sam meni, da je njegova prateta živela tako dolgo, "ker se je odločila svojo nedolžnost darovati Bogu".
Dan se je prav lepo začel in odvijal, vse je šlo po načrtih, v srcu sem čutil toplino. Krasno, sem si rekel, koliko moči in dobre voje in optimizma ... Pa me je ne vem kaj vleko k internetu in prebiranju strani, ki naj bi me navdale z dobro voljo. A so mi zagrenile dan, precej globoko sem moral seči, da sem poskusil prikrito slabo voljo na obrazu. Ni šlo, priznam. Razočarjanje je bilo večje, ko sem ga bil pripravljen sprejeti ... Včasih pač res ne gre z lastnimi močmi, je treba seči globlje ... Pomagalo je tole:
V zadnjih dneh sva si z ženo ogledala filmski prvenec Gregorja Vojnoviča. Scenarij zanj je pisal štiri leta. Govori o prepletu treh življenjskih usod med drugo svetovno vojno - Italijana, Slovenke in Bosanca. Vsi so bili takrat otroci, po pol stoletja pa se njihove poti znova najdejo skupaj. Film nama je bil všeč, ima vsebino, sporočilo, ki ti po predvajanju da misliti. Ni tipično moderno slovenski, torej ni kletvic, spolnih prizorov, na trenutke je zelo humoren, odlikuje pa ga lepa fotografija. Nenazadnje je prejel tri nagrade na nedavnem festivalu slovenskega filma v Portorožu. Zanimiva je tudi igralska zasedba, mednarodna je: Boris Cavazza, Mustafa Nadarević, Moamer Kasumović, Nina Ivanišin, Francesco Borchi in drugi. Priporočava.
Film med drugim sporoča, da maščevanje ni prava izbira za popravo krivic. Škoda, ker nekoliko oblati Cerkev oz. duhovnika, ki naj bi sodeloval s fašisti. Po drugi strani, pa se pokaže moč vere, ko dekle, ki ne verjame v Boga, v trenutkih nemoči začne moliti za drugega.
V prvih novembrskih dneh se spominjamo tistih, ki jih ni več med nami. Najbolj živo so nam v spominu tisti, ki smo jih poznali, tisti, ki so nedavno odšli, sploh, če je bilo to nenadno. Obiskujemo grobove, prinašamo cvetje in prižigamo sveče. Pokopališča so v teh dneh pravi razsvetljeni paradiži. V vsem pač pretiravamo. A zakaj vse to sploh delamo? Mar ne zato, ker verujemo v nekaj več, v nekaj potem, da se vse le ne konča dva metra pod zemljo ali v krematoriju? Tudi če si ne upam(j)o naglas priznati, je to to. Vera v posmrtno življenje. Danes se spominjamo tistih, ki so dosegli popolno blaženost - nebesa. Jutri bomo molili za tiste, ki so še v fazi očiščevanja. Kaj pa jaz, sem že pripravljen, če me danes pokliče? Bi bilo bolje, da me pokliče danes kot jutri? Bom bolj čist?
To noč bomo spali dlje, saj bomo ponoči iz poletnega prešli na zimski čas. 'Uro prestavljamo' že od leta 1982. Takrat smo bili še v Jugoslaviji. Zdaj to prestavljanje določa posebna Evropska direktiva. Aktualna velja do leta 2013. Morda potem tega ne bo več. Ministrstvo za gospodarstvo je za enega od lokalnih časopisov obrazložilo, da je namen prestavljanja ure varčevanje z energijo in v Sloveniji so ugotovili, da je to pozitivno vpliva na organizacijo dela, da nastajajo prihranki pri porabi elektrike, da omogoča večjo učinkovitost dela zaposlenih in da je večja varnost pri delu. Tako bo Slovenija predlagala, da prestavljanje časa ostane. Evropska komisija bo končno odločitev sprejela do konca decembra. Upam, da prestavljanja ne bo več, saj preveč vpliva na bioritem ljudi. Menim, da je poletni čas bolj ustrezen in tudi če bi veljal pozimi, bi bili na boljšem.