V prvih novembrskih dneh se spominjamo tistih, ki jih ni več med nami. Najbolj živo so nam v spominu tisti, ki smo jih poznali, tisti, ki so nedavno odšli, sploh, če je bilo to nenadno. Obiskujemo grobove, prinašamo cvetje in prižigamo sveče. Pokopališča so v teh dneh pravi razsvetljeni paradiži. V vsem pač pretiravamo. A zakaj vse to sploh delamo? Mar ne zato, ker verujemo v nekaj več, v nekaj potem, da se vse le ne konča dva metra pod zemljo ali v krematoriju? Tudi če si ne upam(j)o naglas priznati, je to to. Vera v posmrtno življenje. Danes se spominjamo tistih, ki so dosegli popolno blaženost - nebesa. Jutri bomo molili za tiste, ki so še v fazi očiščevanja. Kaj pa jaz, sem že pripravljen, če me danes pokliče? Bi bilo bolje, da me pokliče danes kot jutri? Bom bolj čist?