V zadnjih dneh sva si z ženo ogledala filmski prvenec Gregorja Vojnoviča. Scenarij zanj je pisal štiri leta. Govori o prepletu treh življenjskih usod med drugo svetovno vojno - Italijana, Slovenke in Bosanca. Vsi so bili takrat otroci, po pol stoletja pa se njihove poti znova najdejo skupaj. Film nama je bil všeč, ima vsebino, sporočilo, ki ti po predvajanju da misliti. Ni tipično moderno slovenski, torej ni kletvic, spolnih prizorov, na trenutke je zelo humoren, odlikuje pa ga lepa fotografija. Nenazadnje je prejel tri nagrade na nedavnem festivalu slovenskega filma v Portorožu. Zanimiva je tudi igralska zasedba, mednarodna je: Boris Cavazza, Mustafa Nadarević, Moamer Kasumović, Nina Ivanišin, Francesco Borchi in drugi. Priporočava.

Film med drugim sporoča, da maščevanje ni prava izbira za popravo krivic. Škoda, ker nekoliko oblati Cerkev oz. duhovnika, ki naj bi sodeloval s fašisti. Po drugi strani, pa se pokaže moč vere, ko dekle, ki ne verjame v Boga, v trenutkih nemoči začne moliti za drugega.