Dan se je prav lepo začel in odvijal, vse je šlo po načrtih, v srcu sem čutil toplino. Krasno, sem si rekel, koliko moči in dobre voje in optimizma ... Pa me je ne vem kaj vleko k internetu in prebiranju strani, ki naj bi me navdale z dobro voljo. A so mi zagrenile dan, precej globoko sem moral seči, da sem poskusil prikrito slabo voljo na obrazu. Ni šlo, priznam. Razočarjanje je bilo večje, ko sem ga bil pripravljen sprejeti ... Včasih pač res ne gre z lastnimi močmi, je treba seči globlje ... Pomagalo je tole:
Gospod, prosim te za milost, da bi bil vedno nasmejan; tudi če se bo moj nasmeh pokazal skozi rosno oko ali razklano srce. V veselju in joku, ob dobrem in slabem, naj bom nasmejan. Naj vsem ljudem izžarevam veselje in zaupanje.
Prosim te za mir, modrost in moč. Danes želim gledati na vse svet z očmi ljubezni.
Naj bom potrpežljiv, razmuljiv in moder.
Naj gledam na tvoje otroke brez predsodkov - kakor to delaš ti. V slehernem želim videti samo dobro.
Tvojemu usmiljenju izročam preteklost, sedanjost tvoji ljubezni, prihodnost pa tvoji previdnsoti.
To je molitev škofa Cacolina (+ 11. 1. 1982)
Vedno pomaga, ko "odrinemo na globoko"! Sama že nekaj dni nisem sedla za računalnik, kaj vas je ,Matjaž, tako zagrenilo?
Sredi tedna sem bila na "domovinskem večeru", kjer je bil osrednji nastopajoči g. Tone Kuntner s "svojim" Cankarjem!! Še kako aktualen za današnji čas!