Matjažev blog

Radijski misijon, ki se bo jutri zaključil, je bil zame posebna izkušnja. Urednik me je prosil za vodenje popoldanskih enournih pogovorov z nadškofom Alojzom Uranom. Ne vedoč, kaj me čaka, sem ponudbo sprejel samo zaradi napovedanega sogovornika. Po petih pred mikrofonom skupaj preživetih urah lahko rečem, da so bile to zame posebne in tudi osebne duhovne vaje. Prepričan sem, da so tudi poslušalci lahko zajemali duhovno hrano z veliko žlico. Po vsem slišanem bo obhajanje velikega tedna neizmerno bolj doživeto.

Dnevi slovesa so bili tudi dnevi strahu in negotovosti. Družina naj bi se povečala še za enega člana. Najprej naju je bilo strah. Kljub temu, da po tretjem otroku nisva rekla 'zadnje besede' o tej temi ... pa je On obrnil po svoje. Ko sva novico že sprejela in predihala, je ultrazvok pokazal, da ne bo nič. Dvojna izguba. A se je obrnilo in zdaj z veseljem pričakujeva četrtega člana ... Ne morem reči, da je žalovanje lažje - nekateri so rekli, da bo. Gre za veliko nihanje občutkov - od veselja k žalosti in obratno. Vse pogosteje premišljujeva, kako bova zmogla, saj je mama res veliko pomagala ... A zdaj ji lahko le mi pomagamo, da bi počivala v miru.

Ob žalovanju na plan privrejo različni spomini: krajevni, časovni, človeški ... Ti so bili še podkrepljeni, saj sem prav v zadnjem obdobju obujal še spomine na očeta, ki mi je sicer umrl pred 30-imi leti. Po njem sem podedoval nekaj kvadratnih metrov na tej naši Zemlji. Nikoli so jih nisem gnal k srcu, a zdaj smo ga dali odmeriti. Mama se je gotovo veselila, a ni doživela. Ko sem torej hodil po tisti parceli, so solze v notranjosti tekle v potokih. Prvič sem namreč stopal po očetovih stopinjah, po travnikih, kjer je preživljal mladost, ob njivi, ki jo je soobdeloval, občudoval pokrajino, ki jo je tudi on ... Spet je edino, kar mi je pomagalo, bila molitev: Zanjo in Zanj.

Kako zmotno sem mislil, da jo poznam. Precej sva se pogovarjala, kot se mati in sin lahko. Na dan poroke sem vedel, da se veseli in je hkrati žalostna. Veseli, ker sem si ustvaril svojo družino in žalostna, ker je ostala sama. A osamljena ni bila nikoli. Obdana s sosedami, znankami, prijateljicami ... Mi velikokrat pri njej, ona velikokrat pri nas. Vesela prve, druge, tretje vnukinje. Kako rada je bila varuška - vsak drugi teden je imela rezerviran za eno od svojih punčk. Mislil sem, da je zadovoljna. Delovala je tako. A kaj je nosila v sebi ... to so skrivnosti, ki jih je odnesla s seboj

Ne da ni bilo tem, o katerih bi pisal. Še kako so bile in kakšne! Nenadni odhod moje mame s tega sveta dan po zadnjem zapisu je pustil zelo globoko sled. Obmolknil sem pred veličino dogodka, pred skrivnostjo, pred tanko mejo med življenjem in smrtjo. Obmolknil zaradi šoka ob dogodku, ki si ga niti v najbolj morečih sanjah ne bi predstavljal. Obmolknil zaradi presenečenja, ki mi ga je podarila božja previdnost. Nisem Mu zameril. Vse, kar sem zmogel, je bila molitev za večni mir Njene duše.