Dragi Matjaž!
Najprej iskreno sožalje ob izgubi ljube mame. Težko je razumeti smrt in dokončen odhod iz tega sveta, še zlasti nekoga, ki ga imaš rad in ti veliko pomeni. Izguba starša je nekaj najbolj bolečega, še zlasti, če se od njega nisi mogel posloviti. Mama je samo ena in otroci "zahtevamo", da mora biti vedno ob nas, vsaj do našega 70, 80-ega leta - to si seveda samo želimo, vendar velikokrat ni tako. Najprej šok, nato bolečina, žalost, jeza, krivda, praznina... so občutja, ki ob izgubi kar privrejo na plan in temu se ni moč upreti. Morajo biti tam. Vsaj za nekaj časa. Ker pomagajo preživeti. Šele potem pride spoznanje, da ljubljeni zares sploh ni odšel, saj ostajajo spomini nanj, njegove besede, pogledi, geste...
Dovoli si žalovati.

Smrt ... potem pa novo življenje. Jezus je prešel iz smrti v novo življenje. In vse v življenju se dogaja po tem principu. Pravzaprav mama ni umrla, živi novo življenje. In prav imaš, iz tvoje bolečine se rojeva novo življenje: vajino še nerojeno dete je upanje. Upanje, da smisel obstaja. Iskrene čestitke, saj sta življenju rekla DA. In vse dobro.
Janja

Hvala, Janja, za Tvoje besede.
Danes (na veliki petek) sem se veliko spraševal, zakaj je bilo to (nenaden odhod mame s tega sveta) potrebno. Moje razmišljanje (in prav tako drugih ljudi) je, da je bilo nepotrebno. In pri nocojšnjih obredih sem se spraševal podobno: je bilo potrebno, da je Jezus umrl? No, če bilo tako v Božjem načrtu odrešenja, naj bo. A da je moral toliko trpeti, da je bil tako zaničevan, da so morali toliko trpeti njegovi bližnji (apostoli in mati Marija)? Moje (človeško razmišljanje) pravi: to je nepotrebno. A Bog pravi drugače. In najbrž je tako tudi z mojo mamo. Ta prehod v novo življenje sem sprejel, ker spremeniti ga ne morem.