Ob žalovanju na plan privrejo različni spomini: krajevni, časovni, človeški ... Ti so bili še podkrepljeni, saj sem prav v zadnjem obdobju obujal še spomine na očeta, ki mi je sicer umrl pred 30-imi leti. Po njem sem podedoval nekaj kvadratnih metrov na tej naši Zemlji. Nikoli so jih nisem gnal k srcu, a zdaj smo ga dali odmeriti. Mama se je gotovo veselila, a ni doživela. Ko sem torej hodil po tisti parceli, so solze v notranjosti tekle v potokih. Prvič sem namreč stopal po očetovih stopinjah, po travnikih, kjer je preživljal mladost, ob njivi, ki jo je soobdeloval, občudoval pokrajino, ki jo je tudi on ... Spet je edino, kar mi je pomagalo, bila molitev: Zanjo in Zanj.