Danes so jih cvrli pred mojimi očmi v trgovskem centru in ni se jim bilo mogoče upreti. S hčerami smo se pogovarjali o pustu, maskah in tudi pepelnici, postu ... Ko sva povedala, da bomo jutri brez mesa, je ena vzkliknila: Super, to je moj dan! :-) Ja, in kakšen smisel ima res odpoved v mesu, če ti nič ne pomeni ... No, dogovorili smo se, da bomo v postu vsi jedli manj sladkarij in da bomo bolj pridni. To jim je bilo kar všeč.
Ni nam uspelo iti k maši v domači župniji in smo šli zvečer drugam. Malo z odporom, ker vsakič mašuje duhovnik, ki je starejši in momlja. Otroci ga ne razumejo in se dolgočasijo. Tokrat je bil duhovnik drug, ni momljal, je pa tako tiho govoril, da ga ni bilo skoraj nič slišati. Spet sem se spraševal, kaj otrokom taka maša pomeni ... Še sam sem bil nejevoljen. Pa po maši na parkirišču do mene stopi znanec, s katerim se že dolgo nisva videla, sem pa veliko mislil nanj od kar sem zvedel, da ima hudo bolno 10-letno hčer - vključil sem se tudi v 9-dnevnico na čast Slomšku zanjo. Kako sem ga bil vesel! Še bolj pa novice, da gre hčeri na bolje, čeprav so zdravniki že dvignili roke. Tip je namreč poln vere, popolnoma zaupa v Jezusovo pomoč. Samo to mu je še ostalo. Take vere in zaupanja že dolgo nisem videl. To je bil velik plus te nedelje :-)
Sem nameraval že v sredo, pa ni šlo, v četrtek pa sem se le odpravil. Čeprav je pri nas pihalo kot za stavo in so bila poročila o voznih razmerah slaba, sem ostal trden pri svoji odločitvi. Namesto v Rateče sem jo mahnil proti bližjemu Jezerskemu. Po dolini Kokre je sem in tja malo pihljalo, nekaj snega je nanoslio na cesto. A v primerjavi z dolino je bila to malenkost. Na Jezerskem pa o vetru skoraj ni bilo sledu. Res, še posebej pri jezeru, kjer so urejene tekaške proge. Tja me je vleklo. O, kakšen sprejem sem doživel: sveže potegnjene proge in bil sem čisto sam! Časa za miganje in uživanje res ni bilo veliko, pa tudi moja kondicija je zelo na psu, a to so bili dragoceni trenutki. Prinesli so sklep: to bo treba ponoviti :-)
Ko sta naju dekleti, ki hodita v šolo, spraševali, kako bova praznovala Valentinovo, sva rekla, da ga ne bova, ker je to uvožen praznik, da ga le izkoristijo trgovci, da Slovenci praznujemo Gregorjevo ... Potem pa sva si rekla: saj ljubezen bi morali praznovati vsak dan. Premalokrat si v naglici poveva, da se imava rada, na ustih so prevečkrat le 'obvestila in oznanila'. Premalo vidiva pomen razumevanja, spoštovanja, prilagajanja, sprejemanja, zvestobe .... Tako da navsezadnje sva praznovala, vzela sva si nekaj trenutkov zase in se spet povrnila k izvirom. Na Gregorjevo bova pa ponovila. Pa še kdaj vmes ...
Relativizem. Precej je dovoljeno, vsak lahko počne, kar mu paše in tudi obleče se, kot mu paše. Zavedam se, da je bistveno, kaj je v notranjosti človeka, ne kaj človek pokaže na zunaj. A zunanjost se mi ne zdi zanemarljiva. In tudi tradicija se mi ne zdi zanemarljiva. Povsem naravno in normalno se mi je zdelo, da sem bil za čas, ko je moja mama pred letom dni ležala v vežici in na pogrebu, oblečen v črno oz. temno sivo. Žaloval sem. A prav zaradi tradicije sem se odločil, da črnino obdržim eno leto. Črna barva v naši kulturi pač zaznamuje žalost. In bil sem žalosten, ker je ni bilo več. Res da me ta žalost ni preplavila, saj verjamem v večno življenje in zaupam, da je Bog usmiljen. A to sem čutil v notranjosti, zunaj pa je bila praznina. Torej, po letu dni črnino odlagam. Včeraj sem bil v rdečem puloverju in rjavih hlačah, danes nekaj podobnega. In priznati moram, da se počutim drugače. Barve spremenijo razpoloženje.