Relativizem. Precej je dovoljeno, vsak lahko počne, kar mu paše in tudi obleče se, kot mu paše. Zavedam se, da je bistveno, kaj je v notranjosti človeka, ne kaj človek pokaže na zunaj. A zunanjost se mi ne zdi zanemarljiva. In tudi tradicija se mi ne zdi zanemarljiva. Povsem naravno in normalno se mi je zdelo, da sem bil za čas, ko je moja mama pred letom dni ležala v vežici in na pogrebu, oblečen v črno oz. temno sivo. Žaloval sem. A prav zaradi tradicije sem se odločil, da črnino obdržim eno leto. Črna barva v naši kulturi pač zaznamuje žalost. In bil sem žalosten, ker je ni bilo več. Res da me ta žalost ni preplavila, saj verjamem v večno življenje in zaupam, da je Bog usmiljen.  A to sem čutil v notranjosti, zunaj pa je bila praznina. Torej, po letu dni črnino odlagam. Včeraj sem bil v rdečem puloverju in rjavih hlačah, danes nekaj podobnega. In priznati moram, da se počutim drugače. Barve spremenijo razpoloženje.