Ni nam uspelo iti k maši v domači župniji in smo šli zvečer drugam. Malo z odporom, ker vsakič mašuje duhovnik, ki je starejši in momlja. Otroci ga ne razumejo in se dolgočasijo. Tokrat je bil duhovnik drug, ni momljal, je pa tako tiho govoril, da ga ni bilo skoraj nič slišati. Spet sem se spraševal, kaj otrokom taka maša pomeni ... Še sam sem bil nejevoljen. Pa po maši na parkirišču do mene stopi znanec, s katerim se že dolgo nisva videla, sem pa veliko mislil nanj od kar sem zvedel, da ima hudo bolno 10-letno hčer - vključil sem se tudi v 9-dnevnico na čast Slomšku zanjo. Kako sem ga bil vesel! Še bolj pa novice, da gre hčeri na bolje, čeprav so zdravniki že dvignili roke. Tip je namreč poln vere, popolnoma zaupa v Jezusovo pomoč. Samo to mu je še ostalo. Take vere in zaupanja že dolgo nisem videl. To je bil velik plus te nedelje :-)