Edinstveni smo, čeprav nas mnogokrat presojajo v luči takšnih ali drugačnih zahtev, pričakovanj, predvidevanj, ciljev, statistik ... To se dogaja že pri otrocih in njihovem razvoju. Koliko staršev so (nas) že prestrašili, če do tega in tega datuma otrok ni znal tega in tega, pa naj si bo to sledenje z očmi, prekopicavanje, plazenje, hoja, rast zob, govorjenje ... Eni pač nekaj naredijo prej kot drugi, a to ne pomeni, da jim bo časovna prednost koristila pri spretnosti veščine.
Od nekdaj je veljalo, da je prva otrokova beseda mama. Saj je res preprosta in z mamo otrok v prvi dobi preživi največ časa. No, pri nas prva beseda ni bila mama. Pri nobeni, se mi zdi. Najmlajša jo je prvič izgovorila te dni. In to prav ponosno ponavlja, mi pa smo navdušeni, seveda. Zanimivo je to, da so se pred mamo uvrstile besede: ata, ala (kar pomeni hvala), ne in 'rko (Hrko je ime našemu hrčku). Mama je torej (šele) na petem mestu. Ampak samo v besednem zakladu, se razume ;-)
Majčkeno odklopa sem si privoščil v zadnjih dneh. To so bili zelo drugačni dnevi, dnevi z družino ob družinskih opravkih, le nujne službene stvari so prišle na vrsto, le na nujne maile sem odgovarjal, zanemaril sem blog, tviter ... To je bil tudi čas za premišljevanje, za molitev ... ja, tudi za padce in spoznanja, da brez križa ne gre. Ne da se ga skrajšati, podaljšati, problikovati ... treba je sprejeti, kar si dobil. Pravijo, da ti Bog nikoli ne naloži več kot zmoreš nositi. On pa ti lahko da moč, da naloženo zmoreš nositi in da na koncu prideš do 'nagrade'. Ne samo, da lahko pomaga, želi pomagati in le z njegovo pomočjo lahko prideš do konca. A ker je ljubosumen Bog, želi, da ga prosiš. Vse že ve, ve kakšne težave imaš, ve kakšno pomoč potrebuješ, samo ne smeš ga zanemarit, živet brez Njega.
Za oddajo Prijatelji Radia Ognjišče sem pripravil reportažo z romanja v Lurd. Na sporedu bo nocoj (ponedeljek, 18. februarja 2013) ob 21h. Tu si lahko poslušate posnetek:
Že od srede razmišljam, kam in kako in zakaj post. Naj si postavim sklepe? Kakšne? Določene slabosti ali napake ali kakorkoli jim že rečemo me spremljajo že toliko časa, da sem jih sprejel. Nisem se jih navadil, sprejel sem jih kot prstni odtis ali če hočete križ, ki ga pač vsak dobi za svoje potovanje na zemlji. Naj se odpovem razvadam, a potem pa po veliki noči z njimi nadaljujem, pa še nadoknadim zamujeno? Jap, bo pač treba. Treba se bo spraviti v red, tudi kdaj ukazati samemu sebi. Treba bo tudi reči ne, iz plitvine iti v globino, iz mlačnosti v konkretnost. A ne bom šel sam. Ne bom zmogel in tudi brez veze bi bilo. Tebe, Kristus, bom vzel s seboj.
O Lurdu sem veliko slišal v otroštvu. Zdaj že pokojna mama je večkrat pripovedovala, kako je tja še pred mojim rojstvom spremljala bolno teto. Večkrat sem potem gledal fotografije Bernardke, votline, cerkve, nočne procesije z lučkami ... Pred 13-imi leti sem imel prvič možnost poromati v Lurd. Romarski kraj me je navdušil. Zato sem tokrat s seboj vzel najstarejši hčeri. Zgodba, da se je 14-letni deklici prikazala Marija, da so se zgodili čudeži in ozdravljenja, so bili močan magnet za odločitev. Tam smo bili točno 155 let po prvem prikazanju. Poskusili smo se vživeti v takratno dogajanje. Bernardka je šla nabirat suhljad in potem se je zgodilo ... Nato še sedemnajstkrat. Lurd smo doživeli z dveh plati: deževno in sneženo prvi dan in sončno drugi dan. Kljub vsemu sta bila to zelo doživeta dneva. Če Bog da, bomo zadevo čez leta ponovili in morda celo razširili.
