prav čakala sem vaš komentar iz Lurda! Tudi sama sem pred 11 leti s sabo vzela 13-letno hčerko,čeprav sem se zavedala, da v teh letih pogled na množico bolnih lahko tudi negativno deluje (npr. F. Sagan trdi, da je zato izgubila vero). Bilo je lepo in še danes se hči rada spominja tega dogodka.

Jaz pa sem si želel, da bi videle bolne, da bi videle njihovo vero, upanje, a zdaj pozimi jih je bilo zelo malo. Tudi zato bo še treba ponoviti. Se pa strinjam z vami, da se doživetja takih romanj globoko vtisnejo v otroško srce (naši najstarejši sta stari osem in sedem let). Zato bomo v letu vere naredili še kakšno takšno akcijo.

Tudi sama sem bila takrat prvič v Lurdu, a me je prevzela ravno ta radost, ki so jo izžarevali bolniki: čeprav so v Lurd prihajali z upanjem(vsaj podzavestnim) na ozdravitev, so odhajali vedri, z vero in sprejemanjem svoje bolezni. To izkustvo mi je pomagalo pri mojem patronažnem delu, kjer včasih res ne veš, kaj reči bolniku, ki te sprašuje, zakaj ravno on.
Da ima trpljenje smisel in odrešilno moč pa me je prepričal tudi pp. Janez Pavel II.

Ja, to nam je ob slovesu iz Lurda tudi dejal g. Franci Trstenjak, da je bistvena vera, s katero greš iz Lurda, kajti z vero lahko premagaš in preneseš vse.