Edinstveni smo, čeprav nas mnogokrat presojajo v luči takšnih ali drugačnih zahtev, pričakovanj, predvidevanj, ciljev, statistik ... To se dogaja že pri otrocih in njihovem razvoju. Koliko staršev so (nas) že prestrašili, če do tega in tega datuma otrok ni znal tega in tega, pa naj si bo to sledenje z očmi, prekopicavanje, plazenje, hoja, rast zob, govorjenje ... Eni pač nekaj naredijo prej kot drugi, a to ne pomeni, da jim bo časovna prednost koristila pri spretnosti veščine.
Od nekdaj je veljalo, da je prva otrokova beseda mama. Saj je res preprosta in z mamo otrok v prvi dobi preživi največ časa. No, pri nas prva beseda ni bila mama. Pri nobeni, se mi zdi. Najmlajša jo je prvič izgovorila te dni. In to prav ponosno ponavlja, mi pa smo navdušeni, seveda. Zanimivo je to, da so se pred mamo uvrstile besede: ata, ala (kar pomeni hvala), ne in 'rko (Hrko je ime našemu hrčku). Mama je torej (šele) na petem mestu. Ampak samo v besednem zakladu, se razume ;-)