Za nami so! Ne tarnam, ker jih več ni, hvaležen sem, da so bile in sem bil jaz del njih. Ni se mi zdelo, da sem jih potreben. Ni se mi zdelo potrebno, da gremo v drug kraj. Ni se mi zdelo, da naj gremo kar za ves teden. Pa se nisem pustil dolgo pregovarjati. Danes vidim, kako dobro so mi dele. Ne le meni, vsem. Bil je v prvi vrsti odklop od računalnika, maila, interneta, televizije, delno radia, časopisov. Nekaj je bilo tudi aktivnega preživljanja prostega časa. Tudi duhovnosti. Ta seveda paše zraven. Predvsem pa smo bili skupaj kot družina in to 16 ur na dan (običajno približno šest ur). Tako se bolj začutiš. Seveda pridejo tudi trenutki, ko si greš tudi na živce. Ampak to prerasteš ... Upam, da bo energija, nabrana na počitnicah, ostala čim dlje oz. da bodo vmesna polnjenja dovolj pogosta. Do naslednjega prostega dneva, do velikonočnega ponedeljka, bo delavnih dni petintrideset, do naslednjih počitnic, prvomajskih, šestinštirideset, do konca šolskega leta pa še štiriinosemdeset.
V tem tednu sem do prve stopnje sestavil portfolio oziroma osebno mapo za nacionalno poklicno kvalifikacijo. Brskal sem po domačih predalih, zbiral koncertne liste, gledal za časopisnimi članki, iskal po internetnih člankih ..., da bi le našel svoje ime. Ljudi, s katerimi sem sodeloval, sem prosil za priporočila oziroma izjave o tem sodelovanju. To je bila posebna izkušnja. Vsi so se zelo hitro odzvali. A kaj to, kaj vse so šele napisali. Ne bom prepisoval, ker mi je bilo ob tem precej nerodno, ker nase nikoli tako ne gledam. Sem se pa ob tem globoko vprašal: kaj pa jaz, ali bi znal o nekom napisati tako referenco, ali znam videti dobro v drugem, ali se morda preveč ustavljam ob morebitnih napakah. Ne da teh ni, ampak v vsakem je tudi dobro in tega veliko, če le znaš pogledati tako. Bo treba delat na tem, da bom prek motenj našel jasen signal dobrote.
Kakšna duhovitost, boste rekli: Pri sosedih in zdaj Sosedje. A tako je. Petek in sobota sta bila prežeta s sosedi. Dva, ki živita na drugi strani ceste, sta praznovala Abrahama, gospa ga je že srečala, gospod ga bo v kratkem. Na praznovanje sta povabila tudi sosede! In sosedje smo zanju pripravili lepo presenečenje na predvečer praznovanja in humoristično točko na samem praznovanju. Ne bom opisoval enega ali drugega, bistveno je, da nas je sosede povezalo med seboj. Sam sem, recimo, nekaj besed prvič spregovoril z enim od njih, saj veste, sosedov sosed je moj sosed ... Sem slišal, da so se sosedje včasih med sabo bolj in več krat družili. Danes pa gremo le drug mimo drugega, vsak s svojim življenjem. Hvala Bogu se vsaj občasno dobimo. Letos se bomo še: ženin brat ima jeseni Abrahama :-)
P.S. 'Sosedsko' tematiko smo danes nadaljevali, smo šli na pico 'k sosedu', kar v domači kraj.
Včeraj sem se odpravil na avstrijsko Koroško. Točneje v Železno Kaplo. Izbral sem najbližjo pot - čez Jezersko. Uro in pol vožnje iz Ljubljane. In že si doma oz. pri sosedih. Doma zato, ker je to kljub dvema narodoma še vedno pretežno slovenska občina oz. župnija. Na pokopališču je opaziti večinoma slovenske priimke in imena. Dvojezičnih napisov sicer ni na cestah, je pa v dvojezičnost živa v cerkvi: farna oznanila so v obeh jezikih, ob nedeljah je ena maša slovenska, ena pa nemška. Enkrat na mesec imajo skupno mašo in po njej farno srečanje. Danes bodo imeli praznovanje ob slovenskem kulturnem prazniku - vabila in plakati na trgovinah dvojezični. Seveda praznovanje pripravlja župnija, točneje zavzeti in predani župnik Pavle Zunder, letošnji Tischlerjev nagrajenec. Z njim sem posnel pogovor, na sporedu bo 21. marca. Vožnja nazaj se mi je zdela še krajša kot tjakaj. Še posebej prijetna je bila na avstrijski strani. Kljub temu, da so od Železne Kaple do Jezerskega (15 km) le posamezni zaselki in gorske kmetije, je cesta neprimerno boljša kot od Jezerskega do Preddvora (26 km), ki jo uporablja precej več ljudi. Zakaj? Zaradi izgovorov!
Nikoli se nisem učil brati med vrsticami, v šoli tega ne učijo. Je pa treba znati, no, če znaš, si v boljšem položaju. Več veš. Spoznavam, kako to branje oz. poslušanje med vrsticami prav pride v naši oddaji Kuhajmo s sestro Nikolino. Na sporedu je od leta 2006 in se še ni izpela. Pa se najbrž nekaj časa še ne bo. Bog daj, da bi sestra bila pri zdravju in močeh! Vsak dan rabimo duhovno hrano, pa tudi telesno. Prebiranje različnih receptov razkrije marsikaj, a treba je brati drobni tisk oz. brati med vrsticami. V oddaji se to da. Lahko rečem, da sestra pripoveduje med vrsticami. To pa je pri poslušalcih in poslušalkah zelo, zelo dobro sprejeto. Drugi plus pa je, da sestra pri tem uživa. Pri pisanju receptov je vedno pazila, kako bi napisala, kakšno besedo uporabila. Pri snemanju pa jih beseda teče kot po maslu. Tudi tokrat - oddaja bo že 161. - velja prisluhnit med vrsticami. Pripravljali pa bomo dietne zdrobove žličnike v cvetačni juhi, mesne kroglice v paradižnikov omaki, krompirjev štrukelj s kruhom in na željo poslušalke Nade še makovke. Prisluhnite v sredo, 4. februarja 2009, ob 10.15.
Takole smo radijci kuhali ob 100. oddaji decembra 2007!