Za nami so! Ne tarnam, ker jih več ni, hvaležen sem, da so bile in sem bil jaz del njih. Ni se mi zdelo, da sem jih potreben. Ni se mi zdelo potrebno, da gremo v drug kraj. Ni se mi zdelo, da naj gremo kar za ves teden. Pa se nisem pustil dolgo pregovarjati. Danes vidim, kako dobro so mi dele. Ne le meni, vsem. Bil je v prvi vrsti odklop od računalnika, maila, interneta, televizije, delno radia, časopisov. Nekaj je bilo tudi aktivnega preživljanja prostega časa. Tudi duhovnosti. Ta seveda paše zraven. Predvsem pa smo bili skupaj kot družina in to 16 ur na dan (običajno približno šest ur). Tako se bolj začutiš. Seveda pridejo tudi trenutki, ko si greš tudi na živce. Ampak to prerasteš ... Upam, da bo energija, nabrana na počitnicah, ostala čim dlje oz. da bodo vmesna polnjenja dovolj pogosta. Do naslednjega prostega dneva, do velikonočnega ponedeljka, bo delavnih dni petintrideset, do naslednjih počitnic, prvomajskih, šestinštirideset, do konca šolskega leta pa še štiriinosemdeset.