Ob tej besedi pomislim na veselje, zabavo, ples, maske, maškarade, pa tudi na Pustno Sobotno iskrico, ki prinaša dvojno dobro voljo - za udeležence in tiste, ki jim namenjamo dobrodelno dimenzijo prireditve. Tokrat smo bili povezani s Paragvajem, s sestro Tadejo Mozetič. Z njo sem se v zadnjem času dvakrat osebno srečal in zato mi je stvar še toliko bolj pri srcu. O tem je pisal tudi Jure.

Pusta samo preživeli tudi družinsko. Na pustno soboto se je uspelo zamaskirati le najstarejši hčeri, dan kasneje smo si ogledali ptujski pustni karneval, na pustni torek pa smo vi preganjali zimo. No, za naju z ženo so rekli, da jo bolj prinašava kot odganjava. Kakor koli, stopila sva se in pusta je konec.

Na radiu pa sva pustni tradiciji ostala zvesta z Marjanom. Pust pač mora biti pust. Je enkrat na leto in če je zabava zdrava in pristna ne vidim nobene ovire. Zjutraj smo sicer v duhovni misli poslušali ostre besede nasprotovanja pusta za verne ljudi in Cerkev. A jaz v zabavi, sproščenosti in dobri volji ne vidim nič slabega. Najbrž pa so primeri, ko so pustne norčije ušle čez mero okusnosti. A kar posploševati ne gre, kajne.