Včeraj sem se odpravil na avstrijsko Koroško. Točneje v Železno Kaplo. Izbral sem najbližjo pot - čez Jezersko. Uro in pol vožnje iz Ljubljane. In že si doma oz. pri sosedih. Doma zato, ker je to kljub dvema narodoma še vedno pretežno slovenska občina oz. župnija. Na pokopališču je opaziti večinoma slovenske priimke in imena. Dvojezičnih napisov sicer ni na cestah, je pa v dvojezičnost živa v cerkvi: farna oznanila so v obeh jezikih, ob nedeljah je ena maša slovenska, ena pa nemška. Enkrat na mesec imajo skupno mašo in po njej farno srečanje. Danes bodo imeli praznovanje ob slovenskem kulturnem prazniku - vabila in plakati na trgovinah dvojezični. Seveda praznovanje pripravlja župnija, točneje zavzeti in predani župnik Pavle Zunder, letošnji Tischlerjev nagrajenec. Z njim sem posnel pogovor, na sporedu bo 21. marca. Vožnja nazaj se mi je zdela še krajša kot tjakaj. Še posebej prijetna je bila na avstrijski strani. Kljub temu, da so od Železne Kaple do Jezerskega (15 km) le posamezni zaselki in gorske kmetije, je cesta neprimerno boljša kot od Jezerskega do Preddvora (26 km), ki jo uporablja precej več ljudi. Zakaj? Zaradi izgovorov!