Pred časom je starejša hči hodila na tečaj drsanja. Pridružili so jo skupini, ki je drsanje že trenirala. V njej so bila dekleta okoli tretjega razreda osnovne šole. Njihovi starši so jih pripeljali in nato odšli. Dva sta ostala. In tako sem enkrat ujel del njunega klepeta. Eden je razlagal drugemu, kako da je zaposlen zaradi hčerinega športa: kondicijski trening, suhi trening, trening v dvorani - počutil se je kot osebni taksist in tajnica, ki mora slediti strogemu urniku. Poleg tega sem ugotovil, da je bil tudi osebni kuhar svoje hčere, saj je imela predpisano prehrano. Naštevanja za eno in drugo področje ni bilo kmalu konca. Zamislil sem se: če bi toliko ur, kolikor so jih ti na teden namenili za šport, jaz namenil za duhovnost, bi najbrž bil boljša reklama za Življenje. Pa jih ne, takega urnika nimam in mogoče stvari jemljem premalo resno. In zato so tu padci in slabi dnevi. A ni tako črnogledo, pogled padcev v meni živi upanje. In tega hranim. Zato vstajam in grem naprej. Dober tek tudi vam pri hranjenju vašega upanja!
Sončna nedelja, dan za bližnjega in Boga. Preživeli smo jo na soncu in snegu. Zato smo šli k večerni sveti maši. Pa je res to bila maša, sem se spraševal ta večer. Maša kot živo srečanje z Jezusom, dogodek tedna, ki človeku da priložnost, da se za preteko zahvali in gre z novim zagonom naprej. Nič ne dvomim, da je mašnik prav opravil potek maše in izrekel vsa besedila, ki so predpisana. Dvomim pa v to, koliko ljudi v cerkvi ga je sploh razumelo. Zaradi starosti morda še kakšne bolezni je bil njegov govor skoraj nerazumljiv, nerazločen, požiral je zloge in besede. Sam sem kar precej napenjal ušesa, da bi ga razumel. Ko sem hči vprašal, zakaj nič ne odgovarja na mašne vzklike, je rekla: "Saj bi, pa nič ne razumem tega župnika." Ni bil slučaj, tak je njegov govor že kar nekaj časa. Zato mi ni jasno, da še vedno mašuje. Razumem kadrovsko stisko med duhovniki in da je vsaka taka pomoč več kot dobrodošla. Poskušam tudi razumeti, da je v vsem tem le nekaj dobrega. Verjamem v to, da je Bog tisti, ki deluje v naših srcih in da je ključno njegovo delovanje, ne pa še kako dobro razumljena maša. A v spomin se mi prilkliče stavek: "Za Boga le najboljše!" Torej mislim, da bi morali bili bolj izbirčni pri tem s čim in kako nastopamo v javnosti. Se opravičujem, ampak tak nastop gotovo ni bil reklama Jezusu in Cerkvi, še manj pa globoka spodbuda ljudem.
P.S. Še dobro, da je bil vsaj ministrant, ki je bral berili, psalm in prošnje glasovno razumljiv.
P.S.S. Drugič bom dobro premislil, kam bom šel k nedeljski večerni maši.
Ta teden bom v oddaji Slovencem po svetu in domovini 'končno' objavil posnetek Večera izza Kongresa, ki ga je že decembra lani pripravil Svetovni slovenski kongres, in sicer na temo Vračanje zdomcev iz Nemčije v Slovenijo. Takrat me zaradi zadržanosti ni bilo tam, je pa vse skupaj skrbno posnel tehnik Boštjan Smole (pri katerem se ni za bati, da bi zadeve ne opravil profesionalno - hvala :-) ). Tako sem v minulih dneh poslušal razpravljavce - Barbaro Medved-Cvikl, ki je iz tega diplomirala in prejela celo Prešernovo nagrado, gostinca Bibiča in Mlakarja, znanstvenika Rupnika in druge ... Ne moreš verjeti, koliko težav so imeli pri vračanju, kako jim je država ponujala kredite, ki so jih morali mastno odplačevati, nekdo je zaradi vseh težav s poslom izgubil celó največ, kar je imel - družino. Prav tako ne moreš verjeti, koliko časa v Sloveniji preverjajo doktorat ... in da država nima posebnega programa za vračanje ... Po vsem slišanem je jasno, kar si želi g. Bibič: da bi imeli neko društvo, kjer bi se lahko dobili in se pogovorili - izmenjali izkušnje. Zdi se mi, da je edini, ki ni jamral, duhovnik Janez Šket, nekdanji župnik v Stuttgartu. On je bil pač poslan, posojen tamkajšnjim rojakom ... Prisluhnite v nedeljo med 5. in 7. popoldne.
Dolgo smo Gorenjci tarnali nad jutranjimi zastoji pred Šentvidom. Od kar je predor odprt, mi sploh ni treba razmišljati, kdaj naj grem na radio, vedno pridem v istem času. Stare zastoje smo pozabili - zelo hitro, ne vem pa če smo kaj hvaležni komurkoli že, da se da tako hitro in tekoče priti z Gorenjske v Ljubljano. Današnje jutro je bila vaja z utrditev spomina in najbrž tudi nagib k temu, da bi se vendarle zavedali, kaj imamo in bili za to hvaležni. Prometna nesreča pred predorom ob pol sedmih je promet z Gorenjske začepila. Spet sem porabil eno uro od doma do radia.
Ne vem, kaj me čaka naslednji torek. Prejšnji torek so namreč na Torovem pregledovali vinjete. Namesto treh kolon je šel promet skozi postajo je skozi eno. Upam, da ne bo česa podobnega ali bi se kdo spomnil kaj tretjega. Sicer pa sem čas koristno porabil: poslušal sem radijske postaje in primerjal, s čim in kako prebujajo poslušalce. Morda bi bilo bolje početi, kaj pametnejšega: v postu smo ...
Ob tej besedi pomislim na veselje, zabavo, ples, maske, maškarade, pa tudi na Pustno Sobotno iskrico, ki prinaša dvojno dobro voljo - za udeležence in tiste, ki jim namenjamo dobrodelno dimenzijo prireditve. Tokrat smo bili povezani s Paragvajem, s sestro Tadejo Mozetič. Z njo sem se v zadnjem času dvakrat osebno srečal in zato mi je stvar še toliko bolj pri srcu. O tem je pisal tudi Jure.
Pusta samo preživeli tudi družinsko. Na pustno soboto se je uspelo zamaskirati le najstarejši hčeri, dan kasneje smo si ogledali ptujski pustni karneval, na pustni torek pa smo vi preganjali zimo. No, za naju z ženo so rekli, da jo bolj prinašava kot odganjava. Kakor koli, stopila sva se in pusta je konec.
Na radiu pa sva pustni tradiciji ostala zvesta z Marjanom. Pust pač mora biti pust. Je enkrat na leto in če je zabava zdrava in pristna ne vidim nobene ovire. Zjutraj smo sicer v duhovni misli poslušali ostre besede nasprotovanja pusta za verne ljudi in Cerkev. A jaz v zabavi, sproščenosti in dobri volji ne vidim nič slabega. Najbrž pa so primeri, ko so pustne norčije ušle čez mero okusnosti. A kar posploševati ne gre, kajne.