Sončna nedelja, dan za bližnjega in Boga. Preživeli smo jo na soncu in snegu. Zato smo šli k večerni sveti maši. Pa je res to bila maša, sem se spraševal ta večer. Maša kot živo srečanje z Jezusom, dogodek tedna, ki človeku da priložnost, da se za preteko zahvali in gre z novim zagonom naprej. Nič ne dvomim, da je mašnik prav opravil potek maše in izrekel vsa besedila, ki so predpisana. Dvomim pa v to, koliko ljudi v cerkvi ga je sploh razumelo. Zaradi starosti morda še kakšne bolezni je bil njegov govor skoraj nerazumljiv, nerazločen, požiral je zloge in besede. Sam sem kar precej napenjal ušesa, da bi ga razumel. Ko sem hči vprašal, zakaj nič ne odgovarja na mašne vzklike, je rekla: "Saj bi, pa nič ne razumem tega župnika." Ni bil slučaj, tak je njegov govor že kar nekaj časa. Zato mi ni jasno, da še vedno mašuje. Razumem kadrovsko stisko med duhovniki in da je vsaka taka pomoč več kot dobrodošla. Poskušam tudi razumeti, da je v vsem tem le nekaj dobrega. Verjamem v to, da je Bog tisti, ki deluje v naših srcih in da je ključno njegovo delovanje, ne pa še kako dobro razumljena maša. A v spomin se mi prilkliče stavek: "Za Boga le najboljše!" Torej mislim, da bi morali bili bolj izbirčni pri tem s čim in kako nastopamo v javnosti. Se opravičujem, ampak tak nastop gotovo ni bil reklama Jezusu in Cerkvi, še manj pa globoka spodbuda ljudem.
P.S. Še dobro, da je bil vsaj ministrant, ki je bral berili, psalm in prošnje glasovno razumljiv.
P.S.S. Drugič bom dobro premislil, kam bom šel k nedeljski večerni maši.