Pred časom je starejša hči hodila na tečaj drsanja. Pridružili so jo skupini, ki je drsanje že trenirala. V njej so bila dekleta okoli tretjega razreda osnovne šole. Njihovi starši so jih pripeljali in nato odšli. Dva sta ostala. In tako sem enkrat ujel del njunega klepeta. Eden je razlagal drugemu, kako da je zaposlen zaradi hčerinega športa: kondicijski trening, suhi trening, trening v dvorani - počutil se je kot osebni taksist in tajnica, ki mora slediti strogemu urniku. Poleg tega sem ugotovil, da je bil tudi osebni kuhar svoje hčere, saj je imela predpisano prehrano. Naštevanja za eno in drugo področje ni bilo kmalu konca. Zamislil sem se: če bi toliko ur, kolikor so jih ti na teden namenili za šport, jaz namenil za duhovnost, bi najbrž bil boljša reklama za Življenje. Pa jih ne, takega urnika nimam in mogoče stvari jemljem premalo resno. In zato so tu padci in slabi dnevi. A ni tako črnogledo, pogled padcev v meni živi upanje. In tega hranim. Zato vstajam in grem naprej. Dober tek tudi vam pri hranjenju vašega upanja!