Slišal sem že za Slovence iz Rezije, za Zverinie iz Rezije, tudi kakšno rezijansko sem slišal v izvedbi kakšnega zbora ali pa si ogledal rezijanski ples. Če pa bi me vprašali, kje je Rezija, bi modro odgovoril, da v sosednji Italiji, južno od Trbiža in severno od Trsta. V resnici pa ne bi imel pojma. Ta teden pa sem le še pogleda na zemljevid in zdaj vem kje je - blizu Bovca, na drugi strani gore Kanin. In kaj me je k temu spodbudilo? Srečanje z njimi. Na Svetovnem slovenskem kongresu so pripravili Večer izza Kongresa, ki je v Ljubljano pripreljal nekaj mož in žena, ki si v tej dolini trudijo ohranjati slovenstvo. Še posebej Luigo Negro, mlado Rezijanko, ki je že nekajkrat slišala ali doživela kakšno krepko na račun slovenstva in to s strani tistih, ki želijo biti le Rezijani, prav nič pa Slovenci. Kot je bilo slišali, je to zraslo iz političnih kotlov. Žalostno, po drugi strani pa razveseljujoče, da so tam še ljudje, ki čutijo slovensko in tega ne želijo zlahka zapustiti iz rok. Želijo si tudi večje povezanosti s Slovenijo. Zračna razdalja je majhna, a z avtomobilom je treba prevoziiti kar nekaj kilometrov, da prideš do njih. A prihaja pomlad, za njo poletje in mislim, da že imam idejo za enega od poletnih izletov.

In kaj je vzrok temu, da o dolini nič nisem vedel do odločitve za obisk? Srečanje, osebno srečanje z njimi. Srečanja so torej pomembna. Tule pa si o njeh lahko še vi kaj preberete.