Sredo sem skupaj s kolegico Natašo in tehnikom Izidorjem preživel v Mariboru. Na dan Slomškove ustanove smo se ves dan oglašali iz Zavoda Antona Martina Slomška. Res je bilo pestro! Ne le zjutraj, ko nekaj časa zaradi tehničnih težav nismo mogli izpeljati javljanj v živo (in so bili baje nekateri zelo živčni v Ljubljani), pestro je predvsem življenje v Zavodu. Imajo vrtec, ki ga obiskuje (če sem si prav zapomnil) 60 otrok in so mešanih starosti v skupini. Otroci so nam tudi zapeli - zelo lepo!

Bujno je življenje na gimnaziji. Če se spomnim svojih dijaških let, se ni dogajalo nič, tu pa se dogaja veliko. Pa še dijaški dom in glasbena in baletna šola. Kakšen utrip in življenje! Človek si ne bi mislil. Ko sva se z Natašo povzpela po stopnicah na Kalvarijo, je z višine vse videti mirno in negibno, znotraj pa miga kot v čebelnjaku. Dogajanje in naše delo je bilo res razgibano, večkrat prepuščeno improvizaciji (še posebej večerni koncert).

Lepo je bilo sodelovati z Natašo, še posebej zato, kjer je Nataša pripravljena sodelovati in ni solerka, Izidor pa se je izkazal s svojo umirjenostjo, tehničnim znanjem in pridnostjo, saj je med odmori snemal in montiral video posnetke, ki si jih lahko ogledate na naši strani.
Ves čas pa lahko rečem smo se počutili sprejete in spremljane. Ves dan sta nam bila na razpolago Silva in Janez, prijazna, gostoljubna, pripravljena pomagati, skoraj materinsko in očetovsko sta skrbela za nas. Tudi prek tega zapisa se jima v imenu vseh treh zahvaljujem. Čutim, da nas je spremljal še nekdo, tisti, po katerem zavod nosi ime in za čigar poslanstvo smo se ta dan prizadevali. Hvala ti in hvala Ti!