Pred dnevi sva šla z ženo (po dolgem času) v kino. Zvabil naju je film, o katerem sem že okoli novega leta slišal govoriti znanca - ta si ga je ogledal na domačem računalniku - in ki je nedavno prejel osem oskarjev in štiri zlate globuse. Namenoma sva šla v kino, ker tam vsaj jaz film drugače doživim. Stavbo so od najinega zadnjega obiska precej spremenili. Namesto ene dvorane, ki je bila dostikrat uporabljena za prireditve in koncerte (cca. 400 ljudi), so zdaj tri manjše. Nov lastnik, nova politika. Najbolj neprimerno novost: kokice. Tako je smrdelo po njih, da je malo manjkalo, da nisem odšel. Ena neprijetna stvar pa je ostala: receptorka je prišla tri minute prek koncem (in vrhuncem) filma v dvorano. Zame je pokvarila vso napetost. No, pa naj povem bistvo. Film je zelo sporočilen: indijska revščina, suženjstvo in zloraba otrok, moč kriminalnih združb ... a na drugi strani iskrenost, želja po ljubezni, ki si upa zagristi v mnoge preizkušnje, vztrajnost, upanje proti upanju ... Všeč mi je bil. Ostal bo lep spomin nanj in na skupaj preživet večer.